Pridi sem, bodi tu.

Pridi sem, bodi tu.

Z mano v soncu.

Včeraj sva se ponovno še zadnjič dobila. Do zdaj sva najin odnos v določeni meri znova in znova podaljševala. Tudi ločitev pred pol leta ni bila prva, jih je bilo prej že kar nekaj, … pred enim letom, pa vmes in letos tudi nekaj. Vedno neuspešno, vedno naju je najina ljubezen potegnila nazaj.

Včeraj sem si želel, da bi si povedala tudi lepe stvari, da bi se poslovila kot si dva odrasla, ki se ljubita to zaslužita, da bi si priznala tudi kar se je lepega zgodilo v najinem turbulentnem odnosu.

Največja želja, ki jo lahko imata dva, ki se razdružujeta, ki spuščata en drugega v novo življenje je, da svojo ljubezen zaključita lepo, s polno jasnostjo, z nežno milino in s spoštovanjem.

Pa ni šlo. Vprašal sem jo če mi lahko pove tri najine dogodke ali doživetja, ki jih bo imela v lepem spominu. Pa ni zmogla. Zadnje čase ne gre več. Preveč in premočno je bilo vse.

Z vsem, kar bi ji lahko dal, če bi bila skupaj, sem jo obremenil. Zadnje tedne sem nenormalno čustveno pritiskal na njo in uničil njen pozitivni pogled name. Zdaj dela določene stvari le še zato, da me ne prizadane in je ob tem v neskončnem krču. Ni več sproščena ob meni. Pa ravno te sproščenosti sem ji dal jaz največ, te neobremenjene energije se je navzemala od mene. Največ in tolikokrat.

Sam si lahko prikličem lepe spomine.

Nikoli ne bom pozabil na njen obris, ko me je od zadaj obsijana s soncem objela v najinem bazenu v toplicah, nikoli ne bom pozabil veselja, ki sva si ga namenila, ko sva se sredi kolesarjenja ustavila na Trojanah in si naročila vse kar je sladkega mogoče, nikoli ne bom pozabil kako sva v Sputniku plesala dokler naju ni vse bolelo, nikoli tistega občutka, ko sva tolikokrat v hotelski sobi odložila torbe in sta bila pred nama dva dneva, ko sva vedela, da bova uživala v družbi drug drugega. Toliko spominov je, da ni tule prostora.

Zdaj izgleda, da tega ne želi več, vem, da se bo, tudi zaradi moje neuravnovešenosti v tem trenutku, temu le še izogibala. Nisem imel in nimam več moči, da bi le za tistih nekaj trenutkov, ko sva skupaj odmislil celotno situacijo in se sprostil. Ne zmorem več.

Najbolj od vsega pa si želim, da bi se lahko še zadnjič stisnil k njej, ji dal sebe v polnem, da bi jo lahko preplavil s svojo energijo in začutil njeno nazaj, kot že neštetokrat. Ko se ljubiva, čutim vse kar je lepega med nama. Želim si zaključit toplo, mehko, vzneseno, prijetno, rahločutno, želim si naju še zadnjič, tako kot Midva sva v resnici, ko se prepustiva. Začutit bit srca, začutit ta povezan snop energije med nama, ko se pogledava v oči med vrhuncem naslade. Ta nezaigran, pristen trenutek je vreden vsega kar je med nama.

Spomini in občutki me vlečejo nazaj k njej, vse ostalo me opozarja, da ni več čas za naju. Mogoče še kdaj bo, ampak zdaj … pojdiva drug od drugega lepo tudi zato, da se bova lahko še kdaj srečala in si s pogledom polepšala dan, da bova naprej sledila svojim sanjam po srečnem in radoživem življenju.

Pridi sem,
Bodi tu,
Z mano v soncu.

Začuti bit srca.

Če me hočeš,
Če me rabiš,
Se odločiš,
Ne pozabi.

S pogledom polepšaš mi dan.

Življenja se ne da ustavit, poglej,
vse kar vidiš se pomika naprej,
naprej,
ooooo le glej.

Naj slišim tvoj smeh..
Naj sije v očeh..

Vidim te,
Še si tu,
Z nami v soncu..

Nisi več sam, dajem ti dlan.

Če me hočeš,
Če me rabiš,
Se odločiš,
Ne pozabi.

S pogledom polepšaš mi dan.

Življenja se ne da ustavit, poglej,
Vse kar vidiš se pomika naprej,
Naprej,
Ooooo le glej.

Naj slišim tvoj smeh..
Naj sije v očeh..