V pričakovanju prihajajočega dne.

Moški že tri ure joka. Joka za žensko, ki se že toliko časa vsak večer znova odvrača od njega. In kaj se zgodi, da se on do jutra pomiri in da ga ona vsako novo jutro prikliče nazaj v to življenje?

Ne. Kako je mogoče, da joka za njo, čeprav se je že odločila za drugega? Kakšna mora biti ta ženska, da je ne more spustiti? Kako posebna mora biti ta ženska? Je res tako kraljevsko privlačna, je njena dostojanstvenost res tako privlačna, je res tako privlačna v svojem odnosu do sveta? In krepostna v duši? Je res tako peklensko seksi, hkrati pa tako nežna kot angel? Ali je to le idealiziranje, iluzija, utopija, le laž samemu sebi?

Ali ženska po enem letu varanja sploh lahko neha s tako vsakodnevno prakso in spet ljubi tistega, ki ga že toliko časa ne čuti več? Zaradi njega je sploh začela ta duel laži in spletkarjenja. Si lahko po tem, ko gre nazaj, kaj takega sama sploh odpusti? Koliko časa bo trajalo, da bo našla novo igro, zašla v nove laži? S tretjim moškim? Prvim ali drugim novim privlačnim?

Takim, ki bo kos njenim obširnim in brezkompromisnim zahtevam? Je sploh kak tak super moški na tem svetu? Ji sploh lahko do še toliko da, kot je dobila od njega v zadnjem letu? Lahko dobi toliko čiste radožive energije, toliko spodbude in privlačnega druzenja? Toliko zanimivega življenja? Toliko prijaznosti, pozornosti in odločnih novih možnosti? Ali je to le idealiziranje, iluzija, utopija, laž sami sebi?

Naj se le ona končno sprijazni, da je on edini, ki ji ustreza in naj se le on tudi, da je ona edina, ki mu ustreza. Zato se ne moreta spustiti. Zato se kar se oklepata drug drugega. Kljub njegovemu porivanju in izčrpavanju in kljub njenemu vlečenju in zavračanju. Zaradi nezavedne, a boleče resnice, da sta neverjetno enotna, ko sta v dobrem skupaj, zaradi zavedanja, da se vedno tako prevzetno in uživasko navzameta skupne dvojine v tistih redkih trenutkih sproščenosti, ki si jih še lahko vzameta. Zato še tičita skupaj. Četudi ne fizično – pa čisto vsak dan v mislih – skupaj

Je res smiselno, da dva ne živita fizično skupaj, če sta v mislih skupaj od jutra do večera? Ni? Zakaj potem tortura? Mizerija in potrata čustev? Komu na čast? Koga s tem rešujeta in zakaj? Za kaj? V čem hudica je smisel takega nesmisla?

Naj mi razloži vesolje, nepravično! Naj me strela z jasnega, če si ne zapletata zivljenja, s tem ko se razhajata. Koliko bolečine bosta morala še prevzeti, ko se bosta vsakič znova v zamisli videla skupaj, živela pa bosta vsak svoje – drugo zivljenje?

Pogum za njuno skupno srečo? Ga ni. Vsaj ne vzajemnega. Razum? Kaj pravi? Stran od nje, ki laže? Stran od tega čustvenega blazneža? Duša? Jo sploh še čutita po tej veliki skupni bolečini? V trebuhu? Slabi občutki pri obeh. V črevesju? Obadva zvije. A kaj bi temu sploh verjela? Nič od tega zares ne šteje. Srce bije za njiju.

Oba želita živeti polno življenje. To je njuna pravica. Vse nemoralno, vse neodgovorno, vse ne-varno, vse njune pobite vloge in statusi to vzdržijo. For the sake of higher cause.

Vsak krvavo rdeči utrip sinhrono v srečo ju postavi. Porine to in novo minuto v iste tire, na skupno pot, z ravnimi in trdnimi tirnicami in tremi novimi vagoni. Srce bo njihov zapovedani skupni kretničar. Tak, ki vnuke vabi in življenja klice. Dolgega in zdravega, v razvratu in umirjenosti, v dobrem in slabem, skromnem in bogatem, dokler ju nič več ne razdruži in dokler se zjutraj skupaj objeta v očeh ne zagledata in vsakič znova vztrepetata v pričakovanju prihajajočega dne.