Sebi za čez pol leta.
Tu je hipotetične pismo iz prihodnosti, ki si ga bom napisal čez pol leta, enkrat spomladi, naslednje leto:
V zadnjih šestih mesecih sem se učil, kako je, ko sem sam s seboj.
Nisem le samski, ampak dejansko preživljam čas večinoma in izključno sam s seboj. Česa takega nisem v življenju še nikoli počel.
Introvertirano preživljam tisti prosti čas, ki ob vsestranski aktivaciji še ostane – čisto sam, v tišini, niti z mačko, ki se zadnje čase večkrat zateče v mojo sobo, niti z Netflixom, niti s kozarcem vina, niti s telefonom, niti s knjigo. V bistvu sem v času svojega aktivnega dela dneva telefon zamenjal za knjigo in zato tudi vsak dan potrebujem čas brez nje.
V zadnjih šestih mesecih sem preživljal težke čase, boril sem s svojimi demoni in sprejel nekaj pomembnih življenjskih odločitev. Ta samota je na začetku bolela, kasneje sem se navadil na njo, čez čas pa sem začel uživati v njej.
Pred leti sem videl izjavo enega izmed bolj zaželjenih samskih moških, igralca Toma Hardy-ja, ki je rekel, da je biti sam lahko zelo nevarno. “Samota te zasvoji. Ke enkrat spoznaš kako umirjeno je lahko življenje, ne želiš biti več z ljudmi.” Sam pri sebi sem zelo dobro vedel, da nisem človek, ki bi užival v samoti. A sem si potihem vedno želel biti tako močno samouresničen in močan v zavesti, da bi lahko tudi sam kdaj izjavil kaj takega. In zdaj bi lahko rekel, da sem zelo blizu temu.
Biti sam je lahko užitek. Če si sam sebi dovolj.
Bili so dnevi in bili so tedni, ko nisem imel prav nobene izbire, vsakič, ko sem bil sam, v tišini, sem moral prisluhniti mislim, ki so mi hodile po glavi. In si dovoliti, da jih ustavim in preprosto občutim žalost. Bilo je tako intenzivno, da sem lahko že razlikoval različne okuse svojih solz.
Glava mi je utripala, v prsih me je stiskalo, hkrati pa sem se moral zadržati, da je nisem poklical ali ji poslal sporočila. Ampak ravno žalost, bolečina in solze so tisto, kar je resnično. To so najbolj pristni trenutki, ki jih lahko preživiš sam s sabo.
Lepo je spoznati samega sebe in se začeti počutiti dobro v svoji koži, slišati lastne misli glasneje od tega, kar se dogaja v službi, v družbi, v tem čudaškem svetu. Dobro je vedeti kje v duši in kje v srcu so tvoje bolečine in nekaj najbolj poživljajočega je, ko veš kakšne meje imaš postavljene za svojo prihodnost. A do tega prideš le z dolgotrajnim gledanjem vase, ki pa samo po sebi niti ni tako težko.
Najtežji je v bistvu začetek. Za začetek moraš zbrati največ motivacije in volje. Kasneje gre samo od sebe.
Ugotovil sem, da v stvareh, ki sem jih počel niti zares ne uživam. Delal sem jih ali zato, ker sem jih moral ali pa zato, da sem se izogibibal samemu sebi. Gledanje televizije, brskanje po telefonu, zabijanje časa na vse možne načine, vse to mi je postalo odveč. Včasih sem se najlažje umaknil, ko sem pospravljal, pomival, čistil. V svoji bivši, zapuščeni družini je bila to stalna praksa. Takrat sem to delal zato, da se mi ni bilo treba soočiti z realnimi težavami, ki sem si jih nakopal v življenju. Zdaj, ko mi pol leta ni bilo potrebno bežati od ničesar pa pospravljanje zame ni več beg od samega sebe, ampak je postalo preprosta rutina, ki se je lotim vsakih nekaj dni, tako kot si dvakrat na dan umijem zobe.
Pisanje dnevnika in zapisov o svojih mislih, čustvih, dogodkih, spoznanjih, razodetjih je nekaj najbolj zdravilnega za glavo in deloma tudi za dušo. Delo, ki ga vsak dan opravljaš zase je tisto, čemur sem prej vedno ubežal, z izgovori, ki so vsi imeli skupni imenovalec, češ, da je življenje težko. Pa ni. V bistvu je izredno enostavno. Edina stvar, ki jo moraš narediti, da se premakneš je, da ubiješ vse svoje izgovore in začneš s kontinuiranim delom. Disciplinirano in brezkompromisno. Vsak dan. Za vse nad čimer si se nekdaj pritoževal obstaja zelo enostavna rešitev.
Življenje je sestavljeno iz ciklov. Skoraj vse v življenju se ponavlja. Mogoče se tega ne opazi, če nisi v stiku sam s sabo, če se ne pogovarjaš dnevno s svojo zavestjo, s svojim razumom in s svojimi težkimi mislimi. Ampak vse v življenju vedno niha. Nikoli ne boš na vrhu in ostal na vrhu in nikoli ne boš na najnižji možni točki in boš tam ostal. Nič ne traja večno, niti sreča in veselje, niti žalost in bolečina. Nisi suženj svojega okolja in ne smeš si dovoliti, da bi bil suženj svojih misli. Naučiti se jih moraš tudi spustiti. In to je najlažje, ko ležiš v svoji sobi, na postelji ali pa ko sediš sredi gozda, obkrožen z naravo. Najlažje je, ko si sam in v tišini. Brez vsega. Samo s sabo.
Kolikokrat sem si v zadnjih letih rekel, da nisem dovolj dober, da sem nor, ker verjamem, da bo kadarkoli drugače? Kolikokrat sem sam sebe tlačil zaradi slabih odločitev v življenju, kolikrat sem si rekel, da preveč polagam na druge. Ničkolikokrat. A čez ta proces je potrebno stisniti zobe. Skozi delo, ki ga vložiš vase, skozi vsestransko aktivacijo se te mislii hitro razblinijo. Postaneš bolj samozavesten, pristno samozavesten, postaneš bolj v stiku sam s sabo, v vsakem trenutku se razumeš in predvsem veš kaj lahko pričakuješ od sebe in si v tem pogledu še najlažje realen ravno tako. Z izkušnjo kako je, ko si popolnoma sam.
Najbolj pomembno, kar si se v tem kratkem, a intenzivnem času naučil je, da znaš prepoznavati cikle. Ko začutiš, da se vzorec začenja ponavljati, ko zaslišiš znane misli iz preteklosti, si preposto rečeš: “Spomnim se tega dela.” Spomniš se, da si tukaj že bil in veš kako si takrat rešil situacijo. Zelo dobro tudi veš, da ne bo trajala večno in da jo boš s trdim delom vedno lahko premagal. Nič na svetu ni tako hudega, da se ni bi prej ali slej uredilo. Mogoče kakšna stvar z malo več bolečine. Ampak to je bolečina, ki jo tudi že poznaš, ki si jo že izkusil in čeprav ni dobro, da si je ravno navajen, je lažje, če jo poznaš.
Vedno smo močnejši, kot si mislimo, da smo. Ne dovoli si, da te prevzamejo slabe misli, hkrati pa ne romaticiziraj preteklosti, ne zapadaj prevečkrat v nostalgijo. Zapomni si, da v življenju pred prvim oktobrom 2022 v bistvu sploh še nisi nikoli trdo delal. Vse ti je bilo podarjeno, do vsega, kar si dosegel, si prišel na relativno lahek način. Zdaj, ko si se končno naučil delati, se poslušati, razumeti in jemati preteklost kot lekcijo, zdaj se šele začenja tvoje pravo življenje. Obrni svoj premec v prihodnost in začni veslati. Z vso močjo. Z močjo izkušenj in s privzdignjeno glavo. Srečno.
15. oktobra, 2022
