Moram začeti znova, moram nazaj na svojo pot. Zavedam se, da avtoterapija deluje. A ker tedenskih dnevnikov nisem pisal že od 2022, moram nazaj na začetek. Ponovno pisati dnevnike vsak dan, ponovno teči vsak dan po 10 km in predvsem disciplinirano izvajati naloge v svojem življenju. V tem trenutku ne bom povzemal ničesar, niti načrtoval, vem pa da sem se veliko naučil v tistih treh mesecih od oktobra do novega leta pred tremi leti in da mi bodo te izkušnje pomagale, da se spravim spet nazaj na svojo pot.
Predvsem čutim močne posledice prekomernega ukvarjanja s svojo zvezo z njo. Najbolj se pozna čustveno razdejanje globoko v duši, ki jo tako ukvarjanje prinese zraven. Še posebej če je ukvarjanje brezplodno, kot je moje in kot je v tej zvezi. S tem kar imam zdaj, s tem kar sem oz. nisem dosegel, je bil neuspeh neizbežen. V bistvu je vse skupaj precej huje, kot si priznam. Kataklizma. Brezup. Mizerija.
A naslednji korak je zelo jasen in logičen. S prvim januarjem grem nazaj v popolno abstinenco in čisto disciplino. Vem, da zmorem, ker mi je že kontinuirano uspevalo. Bolj kot kadarkoli v življenju. Zato ni razloga ne za paniko, ne za dramo, ne za obup.
Tokrat vihtim ostrejše orožje kot prejšnjič. Tokrat sem izkušenejši, modrejši in imam tršo kožo. Z vsemi orodji, ki jih imam potrebujem zdravo konstanto, popolnoma pozabiti stare navade in živeti vsak dan, kot si zaslužim sam in kot si zasluži sin. Z vso odgovornostjo, z nenehnim učenjem in popravljanjem napak. Biti to kar si želim.
Tokrat si ne postavljam roka. Nič več samo tri mesece, kot imajo Perkovi. Ampak dokler bo potrebno. Do poletja, konca poletja, do konca leta, dokler ne bo vidnih rezultatov. Roki za preizkuse v teku, disciplini, vzdržnosti, vztrajnosti, roki za doseganje uspehov v poslu in v družini, kolikor jo sploh imam, se premaknejo. Za kolikor bo logično. Cilji vem kakšni so, se niso spremenili. In pridejo sproti. Vse pride sproti, nimam pa več prostora za kaj drugega kot abstinenco na vseh treh področjih.
