Iskrenost.
Največja želja, ki jo lahko imata dva, ki se razdružujeta, ki spuščata en drugega v novo življenje je, da svojo ljubezen zaključita lepo, s polno jasnostjo, z nežno milino in s spoštovanjem.
Če se ljubezen zaključi s prizadetimi čustvi, z neresničnimi obtožbami, neodkritimi lažmi in vedri jeze, ki še vedno teče vse povsod okoli njiju, nam tega ne bi bilo treba. Nihče si ne želi končati ljubezni tako.
Obstajajo načini, ko na sočuten in ljubeč način nekomu povemo, da ne moremo več ljubiti, kot bi želeli. Obstaja način, ki obema da občutek, da sta videla, slišala in razumela vse kar jima je odnos prinesel v žviljenje.
Vsi si zaslužimo iskrenost, ko končamo zvezo. Nič ni hujšega kot to, da kasneje izvemo, da je partner končal zvezo zato, ker je imel v ozadju neko drugo novo zvezo in da je v svoji želji po koncu odnosa govoril le pol resnice namesto čiste resnice.
Če si iskren, ne pomeni da si zloben. To pomeni, da poveš kako zares čutiš s kar največ takta in občutka, kot ga premoreš. To je lahko tako: “Občutek imam, da si želim raziskovati odnose tudi z drugimi ljudmi” ali pa: “Mislim, da še vedno čutim toliko ljubezni do nekoga drugega, da ti ne morem polno dati sebe, niti svoje ljubezni.” Lahko pa tudi tako: “Preprosto čutim, da so najini interesi postali preveč različni in se zato ne vidim več s tabo na dolgi rok”.
Želimo si vedeti resnico, ne pa da ugibamo zakaj se stvari niso izšle, sploh, če so bile stvari v naših očeh čisto ok.
Priznanje tega kar je partner prinesel v tvoje življenje.
Vsak odnos nam prinese nekaj posebnega v življenje – to so lahko leta neverjetnih spominov ali pa podpora pri rasti na področjih, kjer je bilo to potrebno. Nekdo nas je lahko v določenem času finančno podpiral. Ali pa nam je le pomagal zaceliti rane nastale preden smo se srečali z njim.
Čeprav se poslavljata, je pomembno, da si priznata vse kar se je lepega zgodilo v odnosu, si priznata kaj sta se naučila drug od drugega in se zavesta kaj od tega bosta vzela kot popotnico naprej v naslednjo zvezo.
Brez očitkov, brez iskanja krivde.
Če nisi ti tisti, ki zaključuje zvezo, je zelo lahko obesiti krivdo za razpad zveze na drugega. Kriviti ga za to, da te ni dovolj spoštoval ali pa ji očitati za pretekle bolečine. Nekateri celo krivijo druge za občutke, ki jih zgolj sami občutijo. Lahko se zgodi, da očitki letijo z obeh strani, ko zveza prihaja h koncu. Predvsem za stvari, ki v odnosu niso delovale, pa čeprav morda niso iz drugih razlogov.
Vredno se je ubraniti temu početju in si zgolj priznati, da si drug drugemu več ne dajeta najboljšega in da je zato jasno čas, da gresta vsak svojo pot. Takoj za tem pa se raje posvetita priznanjem tega, kar sta si lepega dala v odnosu. Ohranita fokus na dobrih in ne slabih trenutkih preteklega odnosa.
Pripravljenost obeh partnerjev, da prosita za to kar potrebujeta za naprej
Ko se razdružiš, ima lahko eden izmed partnerjev željo, da ostaneta prijatelja, drugi pa te želje nima več in si želi za odnosom požgati vse mostove, ker je razhod zanj preboleč in bi bilo ohranjanje zveze na prijateljskem nivoju pretežko zanj. Vsak ima drugačen pogled na to, razlogi in vzroki za to pa so lahko različni. Zato se temeljito pogovorita o pričakovanjih o prihodnosti. Največkrat niti ne vemo kako sploh narediti prehod iz komunikacije na dnevni ravni v popoln nič. Dogovorita se kako se bosta tega lotila postopno.
Pogovorita se ali je v redu, da se pokličeta, da si dopisujeta preko omrežij, emaila, si pošiljata sms-e. Ali še želita ostati prijatelja na Facebooku? Spoštujta to kar kdo potrebuje, da se ozdravi bolečine in nadaljuje svojo pot.
Zaželita si vse dobro
Če je razhod boleč in če je posredi slaba volja ali jeza je to zelo težko. Ampak če uspeta narediti vse kar je zgoraj napisano, pa čeprav se razhajata v razočaranju, žalosti in s srcem polnim bolečine, si vsaj lahko zeželita dobro v nadaljnem življenju.
Ne moremo biti popolni z vsakim s katerim smo v odnosu. Za nekoga smo celo lahko popolni prvih 5, 10 ali 15 let, nato pa se naše poti spremenijo in se obrnejo od skupne poti. Razvoj posameznika ni nujno povezan z razvojem celotne zveze, sploh, če se dva ne zavedata, da se je v odnosu potrebno razvijati skupaj, četudi sta razvoja med sabo popolnoma različna. Na koncu moramo sprejeti, da se naš skupni čas končuje in najti prostor v srcu za to, da nekomu zaželimo vse dobro za naprej, saj si to oba zalužita.
Kolikor je lahko slovo boleče in težko, sem prepričan, da se z iskrenim pogovorom, odprtim srcem in ljubečim sočutjem dva lahko še dolgo med sabo podpirata, si pomagata in celo ljubita, čeprav vsak živita po svoje z drugimi ljudmi in drugimi življenjskimi prioritetami. Nenazadnje se prava ljubezen nikoli ne konča.
24. marca, 2016
