Opravičilo.

Neizkoriščena energija

Sedim na polju, pijem in se sprašujem kaj vse sem naredil narobe v teh sedmih letih. Vsega je bilo res veliko. Odločitev, ki jih obžalujem je res veliko, ampak vsakokrat, ko te nisem hotel spustiti in vsakokrat ko sem se znova in znova boril zate, vse te odločitve so bile dobre. Ni res, da mi je žal, da sem te spoznal. To in še marsikaj je bilo izrečeno iz jeze in razočaranja in taki izreki so še ena stvar, ki jo lahko obžalujem. Ne obžalujem pa tega, da sem toliko časa vztrajal s tabo. Iz vesolja se je videlo, da sva velik potencial, predvsem jaz in za tem ti, ki bi uresničevanju mojega potenciala lahko zlahka sledila. Niti za en trenutek preživet s tabo mi ni žal. Med nama je vedno obstajala neka ogromna energija, ki pa ni bila vedno utilizirana.

Petek

Tudi včeraj je bilo tako. Zato in tudi zato, ker se že dolgo ni vžgala, sem bil jaz tako razočaran in sem namesto, da bi vso energijo, ki jo imam zate delil s tabo v kakršnikoli obliki, čakal, da pride pobuda od tebe. Želel sem si, da ti pokažeš, da ti je še do mene. Vem, da ti je ob mojem otročjem, glasnem obnašanju in nesposobnosti connectiona med plesom verjetno marsikaj dol padlo in nisi imela želje se me niti dotaknit kaj šele sprejet mojo intenzivno energijo. Od požirkov ob avtu in bruhanju vsega, kar držim že toliko časa v sebi okoli tebe, pa do tega, da sem z vsem tem nakopičenim ležal sam doma v svoji postelji, je minilo manj kot uro in pol. Če sem si želel plesat, bi moral preprečit tvoj kebab in dodatne dime, jit nazaj na plesišče in energijsko sprostit sebe, s tem pa povelčt k nama še tebe. Skratka, še ena moja slaba odločitev. Držat se nazaj na plesišču, nato pa jamrat zakaj sva šla domov.

Ni in ni osnovnega okolja

Vsak tvoj dotik, vsako tvojo dano energijo, karkoli si mi v sedmih letih intimno in s srcem dala, še vedno čutim. Ta energija je zame nekaj izvenzemeljskega in ko sem jo prejemal sem bil dobesedno blažen. Izključno moja krivda je, da si jo umaknila stran od mene. Moja odgovornost je, da nisem poskrbel za okolje, kjer bi ti lahko brez zadžkov izražala svojo ženskost in mi dajala to energijo. Vem, da je imas toliko, da bi je bilo dosti za vsak dan teh sedmih let. Videl sem jo, čutil sem jo. To ne presahne, to traja kolikor lahko. Zavedam se, da ti, kot ženska, čakas na okolje, potrebuješ osnovo in zasnovo v kateri se lahko sprostiš in si to kar si. Taka v kakršno sem se jaz zaljubil prvi dan, ko sem te videl v baru na kavi. Verjamem, da bi se mi lahko popolnoma prepustila, če bi poskrbel za to, da bi se mi lahko. Natančno vem kaj vse bi moralo štimat, kako se do vsega tega pride in kako si ti doživljala vse kar je šlo narobe, vsakič ko sem se približal idealnim pogojem, sem se nekaj narobe odločil in zajebal. Za to tvojo res dolgo in neskončno vero v to, da mi bo uspelo, bi ti moral biti do konca hvaležen, jaz pa sem se pritoževal in želel, da si moja ženska ne glede na to ali osnovno okolje zate obstaja ali pa ne. To je bla moja največja napaka v najinem odnosu, turit te nekam, kjer ne mores uspevat. Za dejstvo, da ne glede na tvojo, v bistvu sedemletno potrpežljivo čakanje, nisem uspel doseči in zagotoviti dolgotrajnega stanja osnovnih pogojev, se ti iskreno opravičujem. Hvala, ker si mi tolikokrat odpirala oči, me vodila do tam, kjer bi moral sam prevzet in da si ob vsej moji nesposobnosti v bistvu do danes verjela, da mi bo uspelo. Oprosti. Žal mi je tudi, da nisem bil toliko moškega, da bi ti lahko že zdavnaj povedal, da vidim, da mi okolja za naju ne bo uspelo postaviti. Moja neskončna borba z zaviranjem izbruhov jeze in razočaranja in moj konstanten boj z izlivi moje bolezni, zajezevanje vsega tega na dnevni bazi mi vzame preveč energije za to, da bi lahko ob tem še (sam) postavavljal pogoje za življenje. Zdaj niti ne verjamem več, da mi bo kadarkoli uspelo, danes pa lahko se dokončno obupam. Brez nekoga, ki bi verjel vame pa sploh ne bo šlo. V prihodnjih dneh, tednih, mesecih, letih bom moral to dejstvo sprejeti in živeti z njim. Oprosti, ker ti nisem prej povedal.

Nisem povlekel

Čeprav z marsičem pri tebi nisem bil zadovoljen, sem se pritoževal nad vsemi tvojimi napakami, odločitvami, potezami, odzivi in posledično kroničnimi stanji, sem za vse te divergence kriv sam. Kot pravi moški, ki bi mu lahko sledila, bi moral biti tvoj svetilnik, voditelj, prevzeti bi moral zadeve, še preden so šle stvari pri tebi v napačno smer. Vem, da si si želela, da bi te lahko vodil skozi življenje. Vem, ker mi je parkrat pri parih stvareh uspelo. In ne morem ti povedat kako dobro sem se počutil, ne samo kot moški, ampak tudi kot človek, ko mi je to uspevalo. Naj reče kdorkoli karkoli, ampak to je zame bistvena dinamika partnerskega odnosa. Ko moški povleče in ko mu ženska sledi in mu, zato ker mu to uspeva, sledi s pripadnostjo in ljubeznijo. Tvoja skrb za partnerja ko vse štima, ko je urejeno osnovno okolje in prisotna zgornja dinamika, je nekaj tako lepega in tako močno ženskega. Bil sem priča parkrat, ko si bila taka partnerka bivšemu, nekajkrat pa sem imel možnost to tvojo posebno vrsto energije tudi sam prejeti. Tega sem si želel, ampak nezrel za tako življenje, kot sem, sem to energijo želel na suho, brez vsega in se se repenčil v sebi, ker je nisem dobival. Čeprav sem globoko v sebi in tudi na površju in v sami sredini svojih misli vedel kaj delam narobe, sem še kar naprej trmaril. Moji tremorji in izbruhi zaradi tega so bilo včasih katastrofalni. Vem, da si morala veliko pretrpeti zaradi tega. Na začetku si se celo veliko presekirala in si razbijala glavo, zdaj po sedmih letih pa je sicer že veliko bolje šlo mimo tebe, a ti je vseeno pobiralo veliko življenjske energije. Oprosti za vse te trenutke, ko sem ti jo posrkal. Nimam opravičila, moja bolezen ni toliko vplivala na to, kot moja nezrelost. Zato sem tudi vedno verjel, da mi bo uspelo to zajeziti. Včasih mi je in takrat sem bil neskončno vesel, celo navdušen, ampak pri teh stvareh je potrebna dolgotrajna konsistenca. Ne smejo se ponavljati. Nikoli več. V tem trenutku zase v tem ne vidim rešitve.

Nesprejemljive reakcije v pogovorih

Nadaljujem brodenje po blatu zato, da uvidim pravo resnico. Še vedno razmišljam in brskam po sebi, se razčlenjujem, kot si me pozvala. In pred mano se rišejo obrisi nekoga, ki ni vreden življenja in ki v takem, v kakršnem je in tak, kot je zdaj, ne bi smel biti v nikakršni ljubezensko-partnerski zvezi. Ko se postavim v tvoje čevlje in gledam nase, kot na nekoga, v katerega si polagala upanje in energijo … me je sram. Moji odzivi so nagnusne žalitve brez osnove, otročje agitacije, skovanke iz zraka – za golo besedno maščevanje, izmišljotine, katerih namen je bil prizadeti te iz užaljenosti, napadi zaradi prizadetosti (ker sem dobil pod nos resnico, s katero se nisem želel soočati), dovtipi in floskule pod vplivom jeze … Vse to nikakor ni moško, kaj šele zrelo, ni premišljeno in izkazuje mojo nesposobnost vpogleda vase, mojo nepripravljenost na tvoje držanje ogledala in predvsem laganje sebi in manipulacija resnice. Če se postavim v tvojo kožo, me zaboli. Večinoma, skoraj vedno, ko sva se pogovarjala ali si pisala o resnih življenjskih zadevah, o najini zvezi, o odnosu do partnerstva, sem se na tvoja odkrita opažanja, direktne pripombe in prizadeta čustva odzval agresivno. Brez empatije, brez sposobnosti samouvida, užaljeno, zaprepaščeno in popolnoma odtegnjeno od realnosti. Napadalni izrazi s katerimi sem opletal zato, da sem kljuboval osebno tebi, so bili sklamfani in jalovo natrgani iz materije žaljivk, za katere sem vedel, da se te bodo močno dotaknile. To je moj modus operandi. Streljat z najokrutnejšimi orožji na tistega, ki me sooči z resnico. Laganje sebi, da sem v redu, zato, da ublažim boleče trditve proti meni. Ta beden in krut pristop sem uspel zajeziti le parkrat, ko sem se na najin pogovor temeljito in intenzivno pripravil, vadil normalen odziv sprejemanja in si pred tem spočil od dnevnega ukvarjanja z zaviranjem bolezenskih vzgibov v svojem vsakdanjiku. Človek zmore le toliko zaviranj na sekukdo ob enem. Vsi ti trenutki najinih normalnih, čujecih pogovorov pa so bili redki. Ko si me dobila umirjenega in sprejemajočega pa so se v tebi zbudili bolj goreči odzivi. Verjetno si mojo pripravljenost želela izkoristit za to, da mi nekatere stvari res dokrajčiš, če sem ti že dal priloznost. Kar je popolnoma sprejemljivo in razumljivo. Jaz bi se verjetno na tvojem mestu odzval enako. Ko takole premetavam blato, ki sem ga nakopičil med naju, se spominjam vseh najinih pogovorov in mojega razumevajočega poslušanja, ko si mi ti razlagala o tem, kako prizadeta si zaradi določenih njegovih odzivov. Takrat si nisem zgolj pritrjeval, da njegovo obnašanje do tebe ni sprejemljivo, ampak sem si hkrati pri sebi mislil tudi, da jaz pa taki ženski, kot si ti kaj takega ne bi nikoli naredil. Pa sem se ujel v isto past. Odzival sem se enako kot on. Ko si me soočila s čimerkoli, sem vztrpetal in odločno agresivno napadel nazaj. Seveda imaš ti tudi stvari, ki meni niso bile všeč in nad marsičem sem bil tudi jaz razočaran in zaprepaščen, ampak, ko sva govorila o mojih zadevah, gotovo to ni bil primeren čas, da jih jaz izvelčem in ti jih plasiram nazaj, češ: “Saj ti pa tudi delaš to in to …” ali pa: “Ha, poglej raje ti sebe …”. Ko ti meni kažeš svoje nezadovoljstvo z mano, nikakor ni prav ali sploh objektivno, da se jaz “branim” pred njim z napadi nazaj nate. To je nizkotno in otročje. To smo delali v vrtcu, ko smo še preizkušali načine komunikacije. In vzgojiteljice so vedno zatirale take odzive. Kar mi daje vedeti, da so nekatere moje osebnostne značilnosti zaostale v razvoju in so na nivoju petletnika. Spomnim se tudi s kakšno lahkoto sem označeval njega kot zaostalega takrat, ko je on enako počel tebi. Sam pa sem zdaj isti. Počutim se namazanega z lastnim drekom in občutek je ponižujoč. Moja komunikacija s tabo, kot osebo, ki se bori zame in s tem tudi zase, je bila tebi nedorasla. Zato in izključno zato se nisva mogla nikoli resnično pogovoriti. Jaz bi moral bit tisti, ki bi zmogel vsakič povleči v normalen in odrasel pogovor. In ti bi sledila.

Lenoba

Beseda, ki zapeče. Vsakič, ko jo kdorkoli obrne proti meni. Napačna percepija lastne osebnosti, ki izvira iz narcisizma me ščiti pred resnico. Če mi rečeš, da sem len, se sproži toliko enih samoobrambnih mehanizmov, ki pa ščitijo samo in izključno moj narcisistični superego. “Jaz, da sem len? Jaz pa res ne! Ne me zajebavat!” Kaj se tukaj dogaja? Ko grem globje vase – dojamem. V zadnjih štirih letih nisem posodobil lastne percepcije svojega karaterja v realnosti. Še kar se imam za discipliniranega, delovnega, efektivnega, športnega tipa, ki mu nič ne uide in je zmožen v 24 ur spravit še eno več, v 100 procentov dodatnih 10 in se konstantno bori, da ima kaj za počet. Ker počivali bomo, ko bomo umrli in ker jaz pa že ne bom kot foter. Pa sem. V zadnjih štirih letih, od kar sem nehal trenirat, sem se zapustil. Od takrat sem zaležanec. Ne hedonist, ne nekdo ki “works hard and plays hard”, ampak samo in preprosto lenoritnež. Vmes so bila obdobja, ko sem grizel, letos februarja naprimer. Ko sem na kmetiji delal od jutra do večera. Od 6h do 23h. Pa nekaj časa v športni trgovini. Ko sem za minimalno plačo garal in si izboril vodstveno pozicijo, da sem lahko odplačeval davčni svoj dolg, hkrati pa še živel. Vsaj toliko, da sem. Ampak zadnje čase nisem delal ničesar, kar ni bilo res samo nujno potrebno. In ko si me prosila naj ti nalepim trak na vrata omare, zašraufam pant na kuhinjski omari in še kaj, tega nisem naredil. Leno sem zlezel nazaj v kavč. Ves čas sem skušal priti nazaj v šport in formo, ampak neuspešno. Po tem, ko sem lani s postom prišel nazaj na normalne kilograme in ko sem spet z lahkoto odtekel deset kilometrov, sem hitro nazaj ispregel in se zažrl nazaj v kavč. S tem nagravžnim trebuhom in zadahom sem samo stagniral. Ne bom pozabil tvoje zadnje prošnje, ko sva lani prišla z morja in sva vstala s pijače na Špici. S solzami v očeh si mi rekla: Daj, stisni zdaj, imaš priložnost, si sposoben še vedno sem tukaj. Jaz pa nič. Opravičujem se ti za lenobo. Upala si, zdaj imaš pa samo še solze.

Skrbeti za žensko

Nisem skrbel zate, ampak zase. Bil sem egoist. Večinoma sem želel stvari le zase. In ko jih nisem dobil, sem te nalašč prizadel. Grdo in kruto sem te žalil. Namesto, da bi skrbel zate. Skrbeti za žensko pomeni, da jo ščitiš pred vsem, kar jo lahko prizadane, ne pa da jo prizadaneš. Skrbeti za žensko pomeni, da opaziš, ko je v bolečinah, fizičnih in psihičnih, ko ni ok in ji takrat življenje narediš znosnejše, jo poslušaš, si ji na voljo za pogovor, ji pomagaš z vsem, kar lahko, ji odneseš skrbi, če le lahko, ji daš občutek, da si z njo v vsem slabem, jo zmasiraš, božaš, objemaš, jo nahraniš, odpelješ na zrak, na sonce, narediš vse, da se sprosti in da razume, da je varna s tabo. Nisem skrbel zate, večinoma sem gledal le nase. Primer tega je petkov večer. Če bi znal skrbeti zate, te bi prepričal, da ne jej tiste hrane, če pa bi jo vseeno želela, bi te ne le razumel in te spoštoval, ko te je bolel trebuh, ampak ti tudi pomagal, poskrbel zate. Šel s tabo v hišo, ti skuhal čaj, te pomagal sleči, te spravil v posteljo, ti zmasiral trebuh, naredil vse, da bi ti bilo bolje. Ponoči bi bil s tabo, da bi ti pomagal, če bi ti postalo slabo. Jaz pa sem te užaljeno odvrgel na parkirišču in “razočarano” odpeljal, ker nisem dobil stvari zase. Jaz sem želel plesat, se zabavat in še seksat s tabo. Kaj kurac imam za bit razočaran, če se ti počutiš slabo? Ti si lahko 10-x bolj razočarana, ker ne le, da sem te pustil samo, ampak ker nisem poskrbel zate. Ko je ženska v slabem, je dolžnost in hkrati privilegij moškega, da poskrbi zanjo. Da naredi točno tisto, kar v trenutku slabega potrebuje. Včasih je to le, da je z njo, drugič mora biti to veliko več. Vedno pa mora biti ženska na prvem mestu, ker je ranljivejša, šibkejša, rahločutnejša in predvsem, ker se pod okriljem močnega moškega, ki skrbi zanjo, počuti varno. Vem, da sem zelo slabo skrbel zate. Sanjaril sem o tem, kako bi lahko, ampak nisem. Oprosti.

Omalovaževanje

Moje zasmehovanje, posmehovanje, degradiranje tvojih misli, dejanj in načel je nakaj najbolj zahrbtnega in nespoštljivega kar sem ti delal. Teptanje že tako ranljive duše, zanikanje legitimnosti tvojih pogledov na svet, razbijanje tvojih idej in tlačenje dol, ko mi je to koristilo ali v “samoorambi” je najbolj pritlehen del mojega odnosa do tebe. Tudi če se z ničemer ne bi strinjal (pa z večino se, čeprav ti ne priznam), bi ti moral pustiti, da se izražaš v skladu s sabo, s svojimi čutenji, s tem v kar verjameš. V ničemer, ponavljam, v ničemer ne bi smel biti nihče ideološko višje od drugega. Sto ljudi, sto čudi. In če že družba sama po sebi ne deluje tako, da bi podpirala različna mnenja, bi moral biti moški prvo zatočišče ženski, ko gre za deljenje in izražanje mnenj, idej, teorij, pogledov, načel in obzirov. Moški sprejme vse, ker mu miselna širina, že zaradi same narave in pozicje v družini dovoljuje, da nič kar njegova ženska razmišlja ni neligitmno. Navsezadnje ima ženska po svoji naravi veliko boljšo intuicijo od moškega in svet zaznava na druge načine, z drugimi prednostnimi čutili in metodami razmišljanja. Zato je vsak njen pogled lahko koristen in zlata vreden. Tvoja perspektiva bi morala odpirati vrata mojim mislim, dopolnjevati vsak koncept, ki je še tako zakoreninjen v moji glavi. Dva človeka vedno vidita širše in več kot en sam, še posebej, če sta si hkrati tako komplementarna po razmišljanju kot midva, obenem pa sta si tako različna v dojemanju sveta, kot sta si moški in ženska. Žal mi je, da se nisem znal oborožiti za nadaljne življenje z vsemi tvojimi argumenti zakaj je svet tak, kot je in ker ti večkrat nisem priznal, da so se stvari, ki si jih napovedovala, uresničile. Degradiranje in zasmehovanje zelo boli. Vem, ker sem ga kdaj bil deležen od drugih. Človeka podžge in odtuji, vzpodbuja nespoštovanje in predvsem uničuje odnos. Rad bi zavrtel čas nazaj in se obnašal spoštljivo do tebe. Sploh ne veš kako močno. Ker se zavedam, da zmorem tak odnos. Oprosti.

Bežanje iz užaljenosti

Ko nekdo odide, zbeži, po tem, ko se drugi postavi zase in te potem ignorira, četudi zgolj za par minut ali eno uro, kaj šele za cel dan ali teden, je to priznan in zelo očiten znak zlorabe. Kolikorat sem iz užaljenosti zapustil prizorišče zgolj zato, ker si mi nekaj odkrito in direktno povedala. Kolikorat sem malo da ne zaloputnil za sabo po tem, ko si mi zgolj nastavila ogledalo. Moja prizadetost in otročje bežanje od resnice ni le del moje nezrele osbnosti, ki si ne zna priznati da ima težave, ampak je tudi manipulacija, neke vrste narcisistično “kaznovanje” tistega, ki me kakorkoli prizadane. Te tehnike me je do perfekcije naučil moj oče. Ko ga je mama postavila pred določeno neprijetno dejstvo, je skoraj vedno agresivno odsopihal, se vsedel v avto in izginil za kake pol dneva. Ko je prišel, ponavadi zvečer, nazaj domov, se je usedel na kavč in ignoriral vse okoli sebe. Če mu je mama karkoli rekla, je brezčustveno rekel le, da naj ga pusti pri miru. Mama se mu je ponavadi nato največkrat začela opravičevati, ker je vedela, da bo le tako lahko naprej živela z njim. Vsemu temu v podrobnostih in v gostih frekvencah sva bila priča oba s sestro. Drugačnih izkušenj s prepiri jaz nimam, to sem počel pri svoji bivši ženi in nadaljeval pri tebi. Da je to zloraba ženske, sem si priznal šele s tabo. Velikorat sem, po novem, ta svoj globoko zakoreninjeni vzorec lahko zamejil, ampak ne vedno in to je dovolj, da si ti prizadeta zaradi tega. Dovolj, da se vedno večkrat raje izogneš direktni konfrontaciji negativnih dogodkov z mano. Moje ignoriranje tvojih vprašanj pa ima povsem drug izvor, ki pa je enako bolesten kot zapuščanje iz užaljenosti. Globoko sem razočaran nad sabo, da sem najhujšo zlorabo ženske od mojega očeta prenesel med naju. Grozno mi je, ker vem koliko si pretrpela zaradi tega in neskončno mi je žal, da se tega še kar nisem znebil. Še prejšnji teden sem počel to. Opravičujem se ti, da si morala požirati to mojo katastrofalno osebnostno obnašanje. Težko si bom kadarkoli odpustil za to.

Prikrivanje

Večina mojega prikrivanja tebi je bila povezana z mojim finančnim stanjem in pa s tem kako stojijo “projekti”. Stanje ni bilo vedno samo slabo, ko pa je bilo, se je prikrivalo, se ni govorilo o tem, če pa je bilo na to naslovljeno kakršnokoli direktno vprašanje pa sem resnico prikril z lažmi. Ponavadi nespretno in vedno tako, da si ti opazila. Tudi zato, ker natančno veš kako in kdaj vprašat, da me ujameš na laži. Zakaj slabega nisem iskreno delil s tabo? Ker se že tako, tudi ko so bile stvari ok (tako pri financah, kot projektih), tudi pri ostalih stvareh nisem počutil dovolj dobrega zate. V moji glavi je to pomenilo, da moram narediti vse, da moja “podoba” pri tebi ne bo še slabša. Ker sem svojo podobo navzven v trenutkih, ko stvari niso bile poštimane, fejkal dokler je šlo, sem to pozicijo s prikrivanji in lažmi le še ohranjal. Pa čeprav si vedno vedela, ko je bilo nekaj narobe. Za to, da te nisem pustil zraven k urejanju financ in da sem tudi projekte sam podtalno nadoknadil ponoči, mi je Z. rekla, da je to klasična poteza večine moških. Ko pridejo, tudi in predvsem z družinskimi zadevami v slepo ulico, so preprosto tiho in najprej poizkušajo sami rešit težave. Ker pač mislimo, da je to del moške odgovornosti. Si zajebal, zdaj pa stisni, garaj in sam reši situacijo! Vem, da je bilo to, da peljem stvari sam, brez tebe, sploh, ko sva oba v najinem partnerstvu še tipala ali sva vredna zaupanja – najslabša odločitev. Kasneje sem se ti odprl in ti povedal vse, ampak je bilo že prepozno. Tvoje zaupanje vame je bilo preveč poteptano, da bi lahko moj drugačen način še karkoli spremenil. Za vse moje solo akcije, ki sem jih tako nespretno v nadaljevanju še do konca zapletel, se ti opravičujem. Če bi rasel v pravem okolju in se učil od dobrih zgledov in če me moja negotovost vase in posledični narcisizem ne bi omogočala pri tem, bi ti povedal že za prvi kredit in bi ga bil pripravljen s tabo tudi načrtovat. Ampak žal glede tega nisem pravilno zvezan. Ali bi lahko v prihodnje delil vse partnerske stvari s partnerjem? Če bi živela polno in ves čas skupaj, sem skoraj prepričan, da bi. In da bom. Žal mi je, da se je zaradi tega lani vse med nama začelo podirati. To je seveda logična posledica. Za zatečeno stanje prevzemam polno odgovornost in če sem ti kadarkoli očital, da se je katerikoli fuckup zgodil tudi zaradi tebe, to v tem trenutku odločno jemljem nazaj. Ti si bila le innocent bystander, jaz bi moral tebe pred takimi odločitvami zaščititi, sprejemati odločitve, ki niso rizkantne in biti odkrit od prvega trenutka dalje. Zdaj, ko to stanje rešujem, te popolnoma razumem, da ti je v bistvu že več kot le dol padlo in da te te stvari niti ne zanimajo več. Jaz sem pa zdaj tudi že dokončno obupal nad kakršnimikoli skupnimi rešitvami in nad najinim partnerstvom. Oprosti, da se ob vseh priložnostih, ki sem jih dobil, nisem spremenil. Če ne bi bil žrtev zapoznelega odraščanja, ki še ni končano, bi šlo.

Laži

Bolj kot se sprašujem kdo sem v svojem bistvu, na manj oprijemljivih stvari se lahko oprem. Moja negotovost in občutek nezaupanja vase mi tako zamegljujeta realno stanje, da ne zmorem zaznati niti najbolj očitnih karakternih predispozicij, na podlagi katerih bi se lahko opredelil kdo sem. Nerazpoznavna, umaknjena in v podzavest potisnjena samozavest me omejuje pri osnovnem življenjskem delovanju. Moje samospoštovanje je na najnižjem možnem nivoju, a tega ne kažem navzven. Ker nimam ne temeljev, ne korenin in ne česarkoli na kar bi lahko oprl svojo osebnost, sem prisiljen ustvarjati svojo podobo po navdihu, lagati, da sem to kar nisem. Lažna, navzven sfabricirana osebnost močnega moškega se razblini ob prvi interakciji z močnejšo osebo. Verjamem, da imam nekje globoko v sebi zasnovo, na kateri bi lahko gradil, če bi imel normalno in umirjeno življenje in da bi iz tega lahko zrasla tudi moja samozavest in samospoštovanje. Ampak dokler si ne dovolim dostopati do tega dela sebe, se lahko le lažem, da sem, kdor že pač lahko sem v določenem trenutku. Ti si to mojo tavanje v temi hitro prepoznala, verjamem pa tudi, da si, mogoče ravno zato videla toliko možnih variant v meni, da se ti je zdelo vredno počakati, da se katera od njih pa vendale izkaže kot legitimna osnova, na kateri si lahko zgradim osebnost. Če sem zelo, zelo iskren lahko rečem, da nisem marketingar, da imam verjetno sposobnosti, ki mi omogočajo, da se navzven izdajam za marketingarja, da imam tudi nekaj pridobljenega znanja, da tako funkcijo (pogojno) lahko opravljam, nisem pa marketingar, niti po srcu, niti po duši. Ravno toliko, kot sem marketingar, sem lahko prodajnik ali vodja projektov v katerikoli branži. Zato, da lahko živim. V tem delu pa ne uživam, čeprav si včasih lažem, da me to delo celo potrjuje ali omogoča. V nasprotni smeri lahko ugotovim, da sem tako po srcu, kot po duši zagotovo športnik, umetnik in filozof. Nisem pa razsvetljeno, energetsko bogato bitje, ki bi čutilo na tone energije okoli sebe. Skozi življenje sem se naučil prepoznavati energije, ki se pojavijo v moji bližini, gotovo pa nimam ne talenta, ne naravne predispozicije za povezovanje s temi energijami. Dopuščam pa možnost, da v meni mogoče obstaja nek zamrli ali še nerazviti del, ki bi to zmogel, če bi ga jaz ali pa katerakoli energija od zunaj znala in uspela prebuditi. Ne glede na mojo zlagano zunanjo podobo, si me ti vedno, v vsem, podpirala. Podpirala si moje funkcije, moje statuse in moje vloge. Vse v čimer sem nastopal, npr. v svojih službah ali celo v odnosih z znanci, športnimi kolegi in redkimi potencialnimi prijatelji. Večkrat si me prosila naj se pred tabo ne delam, da sem nekdo drug, naj ne hlinim samozavesti in da ti gre na živce, ko se pred tabo napihujem, čeprav oba veva, da nisem nič od tega, za kar se duvam. Nisem energetsko nabit ali navit ljubimec, nisem vsega zmožen partner, nisem macho ali kakršenkoli prezentnež, ki bi izražal kakršnokoli dojemljivo moč. Lahko, da sem sposoben biti voditelj, prav lahko tudi, da sem neke vrste bojevnik, vsekakor pa imam sposobnosti, da iz sebe potegnem skoraj neusahljivo vzdržljivost, disciplino in celo potrpežljivost. Če bi si v okviru trdnejše osebnosti lahko postavil okvir za te tri lastnosti, bi lahko celo bil relativno uspešen moški. Pa tega ne znam. V zametkih kratkotrajnih obdobij sem sicer čutil te tri svoje temelje, jih opazil kdaj celo, da so trdno vezani v meni, ampak sem se po izteku teh obdobij kaj hitro spet izgubil nazaj v svoji megli. Spomnim se treh obdobij, ko sem močneje začutil svojo osebnost in vlogo, ki sem jo v tistem trenutku najbolj intenzivno živel. To je bilo kratek čas, manj kot dve leti, ko sem bil trener košarkarjem 7. In 8. razreda na osnovni šoli; to je bilo v obdobju, ko sem treniral za Ironmana med in to je bilo v času, ko sem imel svojo oddajo na radiu, v kateri sem gostil glasbenike in se z njimi pogovarjal o glasbi. Zanimivo se mi zdi, da svoje vloge in na njo vezanega karakterja nisem čutil v športni trgovini, niti ne ko sem prodajal CD-je v svoji prvi službi. Verjetno zato, ker mi marketing in prodaja nista ravno zapisana v srcu. Enako se nisem počutil močnega v 10-letnem odnosu z bivšo ženo ali v vlogi očeta. Mogoče izjemoma v obdobju, ko sem bil namesto žene na porodniški, ko sem praktično po cele dneve skrbel za otroka. Ni bilo pa to obdobje, kjer bi se lahko z njim močneje povezal. Predvsem zato, ker je v tistem trenutku, tako naravno, kot razvojno, veliko bolj potreboval mamo. V vseh petnajstih letih, od kar imam sina, se z njim še nisem močneje povezal kot oče. Vloge očeta ne čutim tako močno, da bi lahko rekel, da je to moje veliko poslanstvo. Hkrati zelo podobno tudi vloge družinskega partnerja nisem razvil s tako lahkoto, kot to lahko naredi nekdo, ki je praktično rojen za vodenje družine. Mislim, da bi s svojo prvo punco, če bi si skupaj ustvarila družino, to lahko veliko bolje začutil, kot pa sem s svojo ženo, čeprav sva si bila tako v osnovi, kot v bistvu, zelo, zelo različna. Že nekajkrat sem razmišljal, da bi, če bi družino ustvaril z nekom, ki je imel tako močno željo po družini kot ti, svoje vzgibe za družinskost še najbolje razvil. Moja osebnost je torej nekaj drugega, kot jo kažem navzven. Čeprav si se trudila, da bi v meni prebudila moč, ki bi razvila mojo kakršnokoli že trdno moško osebnost, tega sam nisem znal izkoristiti. Kmalu bom prestar, nedorasel človek moškega spola, ki še nima razvite osebnosti. Opravičujem se ti, da sem se do neskončnosti pretvarjal in ti iz dneva v dan dajal lažen vtis, da je vse v redu z mano. Oprosti za moje bedasto, domišljavo napihovanje lažne osebnosti. Vsako leto, ko ostajam še naprej tak, bo izgubljeno leto mojega življenja. Želim, da vidiš, da življenje s takim tipom tebi niti malo ne pritiče in da si zasluźiš življenje z moškim, ki ima močno izgrajeno, odraslo osebnost in lahko s tabo postavi okolje, v katerem mu boš lahko sledila in boš končno lahko Ženska. Manipuliral, lagal in prikrival sem ti. Ne obstaja opravičilo za to in nikoli mi ne smeš oprostiti za to. Tudi če se kdaj spremenim, je za naju glede partnerstva prepozno. Z lažmi sem ti iztrgal srce, pohodil tvoje upanje, uničil tvojo ljubezen in te izgubil za vedno. S tem v mislih me je lažje izgubiti in možno sovražiti. Žal mi je.