Točno obratno od ideje.
Več kot 5 let nazaj sem imel idejo o tem, kako bi lahko dva zrela odrasla na lep način končala z ljubezenskim odnosom. Ideja je dozorela ob tem, ko sem gledal kako razpada njena zveza z njim, zdaj ko pa je moja zveza z njo razpadla, se je zgodilo veliko stvari, ki nimajo prav nobene povezave s to idejo. Rad bi se izognil ponovnemu omalovaževanju sebe, ampak ne bo šlo. Bil sem nesramen, otročji, žalil sem in jo načrtno pobijal, da bi bila čim bolj prizadeta. Ko sem v lastnem sranju sem lahko velik prasec in sem kar sem, kakorkoli obrnem, sem naredil ravno obratno od tega, kar naj bi bil moj ideal.
Ob teh dejanjih se počutim, kot da sem nekdo drug. Kot da tega, kar sem naredil, nisem naredil jaz. V trenutkih, ko je v meni vrelo in, ko sem iz čiste užaljenosti streljal nanjo z vsem, za kar sem vedel, da jo bo prizadelo, sem čutil, da to, kar delam ni del mene. Kot da bi vzel orožje za katerega podzavestno vem, da takoj ubije, ko ga uporabiš in veš, da bo sranje, če ga, ampak še vedno ga. Če ne bi streljal, bi lahko še ohranil svojo integriteto, tako pa sem zdaj le še ljudomrzneš, črnodušnež, zlobnež in grdoba, ki nima pojma kaj je sploh ljubezen.
Večkrat mi je ta del mene zelo nazorno osvetlila, me opozarjala nanj, a jaz se v takih trenutkih prizadetosti preprosto ne dam. Iz mene prihrumi najhujše in najpodlejše. Potvarjam resnico, posplošujem, si izmišljam najbolj grozne lastnosti človeka in ga označujem z njimi. Vse to izhaja iz bolečine, ki mi je povzročena z navideznim zapuščanjem. Kolikokrat je morala trpeti moje izpade. Kadar sem jih samo pisal, so boleli manj, a kolikokrat je bruhanje te jeze morala izkusiti v živo, kolikokrat sem se drl nanjo? Ko sem streljal nanjo iz oči, ko sem ji grozil z govorico telesa in ko je energija, ki sem jo oddajal z nuklearno močjo razbijala njeno občutljivo dušo.
Konec med nama je bil že dolgo neizbežen. Vsega, kar se je čez čas nabiralo med nama nisva sproti razčiščevala. Predvsem in največkrat zaradi moje nesposobnosti normalne, odrasle komunikacije. Popolnoma naravno je v današnji družbi, da toliko kot daš, toliko dobiš. V enem izmed zadnjih sporočil mi je napisala: “Veš kaj, poglej kaj nudiš ženski, pa se potem oglašaj. Niti malo varnosti, konsistence, razvoja, prenehanja z vzorci … in ti pričakuješ kaj nazaj?”
Ko je bilo napisano to, mi je bilo jasno, da je za vse prepozno, da ni več niti upanja več, da sem s svojo neposobnostjo zagotovitve normalnega okolja za zvezo podrl vse, kar se je podreti dalo. Da tam, od kjer bi lahko še kaj prišlo, ni več ničesar. Njena energija za boljše življenje z mano se je do konca izčrpala. Lahko mi je jasno, da sem čisto predolgo, čisto preveč pričakoval, dal pa veliko, veliko premalo. Moje pričakovanje ni usihalo, delo in trud za skupno življenje pa ni bilo več prisotno. Ostalo je le še kot ideja v moji glavi, kot črka na papirju ali v aplikaciji, v realnosti pa se ni prav nič in skoraj nič zgodilo. Ženska, ki je živela z mano, mi ni več mogla zaupati.
In ko pride do tega, ni več poti nazaj. Ko upanje umre, ko ženska ne verjame več, je zveze konec. In verjetno sem ravno to dejstvo podzavestno čutil, le da tega še nisem znal umestiti. Zato sem se odzval v paniki in brez razmisleka. Vprašal sem jo zakaj mi je to sploh napisala, s peno na ustih eksplodiral in porabil še vso preostalo municijo za žalitve in za razdejanje njenega srca in duše. Napisal sem najbolj okrutne oznake, ki sem si jih spomnil zanjo. To pa pomeni pogrom, pomeni, konec. Vrgel sem bombo, ki je eksplodirala tako močno, da je uničila vse, kar je še ostalo.
Ta konec ni najin prvi, a glede na to kako močna je bila eksplozija, je gotovo zadnji. Pobotala se ne bova več. Preveč jo boli, preveč sem si privoščil in končno si vsega tega ne zasluži. Moja nekonsistenca, moje sranje jo onemogoča, ji jemlje energijo zase in za svoje borbe, ki jih tudi ni malo. In tako sva prišla do tega, da tudi če bi ta vozel sredi najine sobe kdorkoli še uspel razvezati ali presekati, bi za sabo pustil tako razdejanje in tako škodo, da se tam ne bi več dalo živeti.
1. oktobra, 2022
