Ne išči sreče. Garaj.
Danes je bil spet en neobičajen dan. Ko sem se zadnje dni v mislih, željah in upanjih že poslovil od nje, da je ne bom nikoli več videl, mi je vseeno dala možnost, da ostaneva prijatelja. Bil sem presenečen in obenem v strahu. Kako preživljati posvečen čas z njo, ne da bi v njej videl več kot le prijateljico. To bo težko, ampak samo tako bo. Samo tako sprejmem, brez jamranja! Dokler ne odrastem.
Moje priznanje samemu sebi, da ne bom z žensko, dokler ne odrastem, je prišlo težko, z veliko vložene energije v razmišljanje o tem kako neodraslo in neprimerno se obnašam. In za moje življenje, za moj napredek je pomembno, da se zaveze za življenje brez ženske držim. Sicer se dr. Perko ali kdorkoli v ATS s tem ne bi strinjal. Zagovarjajo namreč tezo, ki temelji na njihovih bogatih izkušnjah, da je zdravljenje pacientov, kot sem jaz učinkovitejše in hitrejše skupaj s partnerko. Pa tudi vodo drži bolje. Ker je ženska ob moškem lahko veliko stvari. Med drugim nekdo, ki vidi in razume vse in je s tem tvoj prvi in zadnji accountability buddy. Sploh, če jo ima moški resnično rad.
Po pravici povedano: nimam več časa, da bi čakal, da ona privoli v zdravljenje z mano ali da si iščem drugo, ki bi to naredila. Moje stanje je resno in potrebuje obravnavo takoj. Zato sprejmem to, kar imam in delam to kar lahko. Avtoterapija.
Ko že začenjam s srečo, ki jo kuješ le sam, me zanima ali potemtakem tudi nesrečo kuješ le sam. Mogoče pa ta enostavno kar pride. Ali pa jo zgolj privlačiš. Po zakonu privlačnosti. Danes sem namreč pozabil vzet 50 € iz bankomata, naredil sem vse, vstavil, vtipkal, počakal, … denar pa ali pustil v reži ali pa ga vrgel stran z računi iz trgovine. Ne, ne, čakaj malo, to pa res ni nesreča, to je neumnost, raztresenost, neosredotočenost, nepovezanost s sabo … torej – neumnost. To ni nesreča.
Kaj pa, ko med kinopredstavo, ki sva jo planirala in se je veselila že dolgo, ni delal projektor in so nas vse ljudi poslali ven, da predstava odpade. Je to tudi nesreča?
Ali pa, ko se je najino srečanje, čeprav sva si oba vzela čas zanj … po fiasku v kinu končalo v nekaj deset minutah, brez druženja na kakršenkoli drug način. Peljala me je na postajo in konec. Ali pa, ko je avtobus s postaje odpeljal tik pred mano, ali pa ko je naglavna luč nehala delati ravno, ko sem začel hoditi po gozdu. In ko sem se zato, ker nisem nič videl, zaletel z glavo v znak ob cesti? Kaj pa to, ko se zadnje tri dni med športnimi aktivnostmi končno nisem več prekomerno potil, danes zvečer ob hoji domov pa spet trojna doza?
Kaj od vsega tega je zgolj nesreča, kaj le moja neumost, posledica moje neumnosti ali pa le privlačenje nesreče.
V bistvu o tem nima smisla razmišljati. V življenju se bodo vedno dogajale čudne stvari, a večina od njih je odvisna le od tebe:
Kar seješ, žanješ.
Če ležiš cele dneve na kavču ali v postelji, se ti zdravje ne bo izboljšalo, ne boš shujšal in ne boš pridobil boljše podobe o sebi.
Če si zarukanec, se odrukaj, naredi nekaj, kar bo v skladu z razumom, s pametjo. Če ugotoviš, da v določeni osebnostni karakteristiki ali pa kar generalno še nisi odrasel, naredi to kar je treba, da boš.
Tudi če boš ravnokar 50. Obstajajo ljudje, ki so potrebovali 5 ali 10 let, da so odrasli pa so začeli pri 55. Temu se reče zapoznelo odraščanje, ampak še vedno je to odraščanje, je nek napredek, razvoj, nadgradnja za boljše življenje. Pa kaj potem, če odrasteš šele pri 52-ih ali 57-ih. Če boš živel do 70-ega je to še vsaj 13 let boljšega življenja, če boš živel samo do 60-ega je to še vsaj 3 leta. In ta 3 leta so lahko najlepša leta tvojega življenja. Si res želiš doživeti svoje življenje brez teh 3 let in ali si res želiš živeti nadaljnih 23 let neodrasel, neizpolnjen, nespoštovan in neuresničen? Želiš živeti dlje časa nekvalitetno, v depresiji in žalosti ali želiš biti raje srečen in vesel? Pa četudi le 3 leta?
Pa stavim zdaj, da je tudi ta 5 do 10 letna pot, ko začneš na določenih nivojih končno odraščati, polna veselih in srečnih trenutkov, polna razburljivih odkrivanj, navdihujočih spoznanj in bolečih resnic, ki so bile čisto predolgo skrite pred tabo.
Moja nova zgodba se mora začeti z razumevanjem, da se sreče ne išče, da te ta najde in da se nesreči ne moreš izogniti, tudi ta te najde. Sreča, ki te najde sama od sebe je tista, na katero ne smeš računati in jo moraš vzeti le kot bonus.
Za osnovno srečo pa moraš popolnoma izprazniti notranjost, predvsem pričakovanja in začeti garati na sebi. Se graditi, razumeti, po možnosti družiti in se vedno razvijati. S takim odnosom do sebe in delom na vseh področjih se bo ta prazen prostor napolnil s pravo srečo.
Garanje pomeni tudi, da te vsa bolečina tega sveta ne ustavi. Brskanje, raziskovanje, kiparjenje po sebi ja lahko zelo boleče, a bolečna je včasih še kako potrebna, da se karkoli spremeni.
Primer kako se sreča napolni, brez direktnega ukvarjanja s srečo, sta dva moja športna kolega, s katerima sem začenjal svojo triatlonsko pot. Z enim 2011, z drugim pa 2016. Oba sta imela iste sanje in oba sta vedela, da ju bo gnanje za temi sanjami osrečevalo in da bo takrat, ko se jima sanje uresničijo, sreča največja.
Za to sta morala vložiti veliko ali bolje večino svojega prostega časa v teh letih. Bilo je veliko odrekanja, spoznavanja in raziskovanja samega sebe, navezovanja stikov z novimi ljudmi, veliko trde volje, fokusiranosti in motivacije. Jutri oba stojita na štartu svetovnega prvenstva v Ironmanu na Havajih. Prvi se je za svojo srečo trudil 11 let, drugi 6.
Moje ambicije so sicer drugačne kot njune, a moj cilj je isti. Sreča. Pot pa se šele začenja.
7. oktobra, 2022
