Pakt.

Ko se vprašam kje sem in kako sem, sem nikjer, zanič in slabo.

Zelo jasno je, da je čas za spremembo. Že dolgo je. Kot je že dolga moja borba za umirjenost. Vsaka sprememba potrebuje vložek. Investicijo. Delo. Trud. In hkrati potrebuje tudi moč za odriv od preteklosti, za slovo od tega, kar je bilo do sedaj znano in kar me tako močno onemogoča.

Vsak dan, tak kot je danes, tukaj in zdaj – je izgubljen. Življenje mi uhaja. Sedim za volanom in izgubljam minute, ure, dneve. Čas gre od mene, spreletavata me srh in strah. Moji občutki so veleobremenjujoči.

Rešitev za končanje tega sranja je enostavna. Ustavit ta brezsnoven flow nesmislov brez cilja. S pogumom v rokah in zavestjo v žepu. S predanostjo, disciplino in kontinuiteto. Srečati se na novo, postaviti tokove življenja, kot so že bili pa so v zadnjih letih izginili.

Ža zelo dolgo poznam rešitev, ki bi umirila moj notranji nemir in mi držala pot v novo, boljše, srečno življenje. Konvencionalna rešitev bi bila prepričati njo, da se mi pridruži na alternativni skupinski terapiji pri terapevtu, nasledniku dr. Ruglja. A ona ne želi v to. Ima svoje razloge. Legitimne.

Ker se ljudje, ki želijo z njegovo pomočjo priti iz stiske, njegovi alternativni terapevtski skupnosti lahko pridružijo le v paru, je meni formalna pridružitev onemogočena. A to še ne pomeni, da se ne morem ravnati po pravilih te skupnosti in si sam postaviti celoten proces urejanja.

Razlog zakaj se član v proces urejanja lahko vključi le s partnerjem je, da se človek edino pred zakoncem ne more dolgo pretvarjati. Le brez pretvarjanja pa je terapevtu omogočeno, da pride do celostne definicije pacienta.

Zame je bistvo, da proces zdravljenja in urejanja začnem čimprej, da preneham z, zame vsak dan bolj škodljivo, odvisnostjo. A če brez nje ne gre, mi  ostane le, da se vseh pravil, ki jih postavlja terapevtski pakt te skupnosti držim na enak način, kot bi se ga, če bi bil v to skupnost formalno vključen.

Ker moram naprej zdaj, grem naprej sam. Zato se ponovno postavljam na to spletno mesto, sem v ta blog, v to orodje, ki lahko požre, vpije in posrka vsa pisanja in govorjenja, ki so na oni strani potrebna za delovanje v tej alternativni terapevtski skupnosti.

Želim pa si tudi, da bi mogoče še kdo v tem, kar bom tule pisal, našel motivacijo, pogum in orodja, da si pomaga sam.

Sledi oris terapevtskega pakta. Ta je do potankosti opisan v knjigi dr. Ruglja z naslovom “Pot Samouresničevanja” in sicer v poglavju 47 na strani 591.

Član alternativne terapevtske skupnosti (ATS) postane vsak, ki sprejme terapevtski pakt za delovanje po socialno-andragoškem poglavju zdravljenja in urejanja alkoholikov in drugih ljudi v stiski in vsak, ki zgledno izpolnjuje vse obveznosti, ki izhajajo iz tega pakta. To je osnova procesa psihoterapije, oz. v mojem primeru osnova procesa avtoterapije.

Moje vsestransko aktiviranje mora biti tako, kot je to natančno določeno. Na ta način ponovno zbujam svojo zrelost in odgovornost. Držal se bom obljube, da ne bom goljufal. V programu je veliko pisanja, ki lahko razodene moj značaj. Skozi pisanje že od nekdaj zelo učinkovito spoznavam samega sabe. Zato je program, ki temelji na branju in pisanju, za moje urejanje – idealen.

Obveznosti iz terapevtskega pakta ne obremenjujejo, ampak razbremenjujejo. Čeprav se za izpolnjevanje obveznosti porabi kar nekaj časa, ima vsak dobro motivirani udeleženec programa na voljo več časa, kot ga je imel pred vključitvijo v program. Prej je veliko časa porabil v splošni mrtvičnosti, prepirih, fantazijah, praznem čvekanju, med tem, ko se v programu navadi racionalno izrabljati čas.

Terapevtski pakt

Osnovne obveznosti programa*

• Takojšnja abstinenca in slovo od vseh patoloških zasvojenosti, od sedativov, požrešnosti, buljenja v telefon, TV in ustvarjanja umetnih ekosistemov za kakršnokoli prisilno dvigovanje dopamina.
• Skrb za stalen vir dohodkov. Obvezna je redna zaposlenost v okviru svoje stroke.
• Skupinam, ki jim zdravljenec pripada bo čimprej povedal, oziroma javno priznal, da se zdravi od odvisnosti, da je sklenil, da bo z njo prekinil – najboljše takole: “Fantje, saj veste, da sem se preveč nažiral s hrano. Zdaj se ne več, ker se zdravim.”
• V krizi zdravljenec ne bo ukrepal na lastno pest, ampak se bo posvetoval s terapevtom s člani skupine ali kluba. Tu sem jaz precej bos. Ker se ne morem obrniti na nikogar, se bom moral obrniti na to mesto in izbljuvati in iztisniti v pisanju vse kar me teži. Prepovedano je jemati kakršnakoli pomirjavala, ne glede na to kdo jih predpiše.
• Vsa določila dogovora bo izpolnjeval v celoti in pravočasno.
• V proces se ne more vključiti sam. Ok, ob tem pravilu nimam druge možnosti, kot, da zamižim na eno oko in sem v vsem skupaj pač sam.
• Tudi načelo molčečnosti, prizadetosti od terapevta in prenašanje kritičnih pripomb mene ne zadevajo. To bi bil dober trening zame, a ga ni.
• V šestih letih od začetka programa bo pridobil za stopnjo višjo izobrazbo, kot jo je imel ob vključitvi.
• Članarina in redno udeleževanje sestankov pri meni tudi odpadeta.
• Pisal bo dnevnik – vsak dan v tednu. Ne bom jih spenjal in oddajal, ampak jih bom opremil s fotkami in objavljal tule. Vsebina dnevnika je kar čutim in doživljam, predvsem o odnosih, dosežkih, neuspehih, skrbeh … Kasneje pride namesto dnevnika na vrsto tednik in mesečnik,
• Po dveh mesecih se dela izpit iz knjige Pot samouresničevanja. Pred izpitom se napiše o knjigi utrinke (ne obnove) ki naj obsegajo vsaj 20 (tipkanih) strani.  Pozneje sledijo še drugi izpiti. Na prvem sestanku z dr. Perkom sva dobila štiri knjige za predelat, in sicer Pot samoresničevanja, Poletje je dalo na glavo klobuk, Otroci alkoholikov in tiranov in Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona pričakala mene v negližeju. Vse štiri sem prebral. Je pa trajal ta del kar nekaj časa, saj je predvsem Pot samouresničevanja zelo obsežna knjiga.
• Po mesecu in pol se bo zdravljenec uvodno prestavil pred terapevtsko skupino. Pozneje sledijo naslednje predstavitve. Poleg tega bo na prvem sestanku ATS razložil zakaj je prišel v program. Za ta del se bom moral prilagoditi in se predstavil sam sebi pred ogledalom.
• Med urejanjem bo udeleženec programa preučeval obvezne učne knjige, obenem pa vsak mesec prebral vsaj po eno knjigo iz seznama za biblioterapijo in eno po lastni izbiri.** O vsaki prebrani knjigi bo napisal “utrinke” po naslednjem navodilu:
  • prvi del, ki ima nalogo urjenja spominskih zmožnosti, naj bo jedrnat prikaz vsebine,
  • drugi del poroča o sporočilu knjige – bralec skuša ugotoviti, česa se je ob branju knjige naučil in kaj je spoznal oz. “kaj je pisatelj skušal povedati”.
  • tretji del so “utrinki” ob branju knjige. Utrinek je misel, ki se bralcu utrne ob branju knjige in ki se nanaša na bralčevo preteklo ali sedanje življenje, na njegova doživetja, uspehe, razočaranja, ipd. velikokrat pa sploh nima neposredne ali vidne zveze z vsebino knjige. Tu ni prostora za splošnosti o avtorju ali vsebini. Utrinki ne smejo biti krajši od dveh tipkanih strani (z obnovo in sporočilom vred).