Zakaj je končno odšla?

Sprašujem se zakaj ostaja, ampak je tudi ne morem prisiliti, da odide. Lahko le upam, da pride dan, ko se zave svojih neskončnih možnosti in ko ji to zavedanje lahko da pogum, da najde svojo lastno srečo.

Neizpolnjen odnos žensko ubija počasi, jo hromi, spravlja v nemir, stres, depresijo in žalost. To ne bi smel biti odnos, ki bi trajal večno le zato, ker se je navadi in udobju tako težko, spremembi pa tako lahko upreti.

Trenutek, ko se ženska zave svoje vrednosti, je močnejši kot karkoli, kar ji lahko jaz rečem.

In če je na tleh njena samozavest, potem trpi. Vse kar lahko naredim je, da ji skozi skupne aktivnosti pokažem, da ima za kaj biti samozavestna. Lahko jo dvignem. Lahko ji pokažem pot v boljšo prehrano, pot v šport, lahko sem pozoren in ljubeč, prijazen in aktiven. Lahko ji pokažem polnejše življenje. Ne odkrijem, le ponovno pokažem. Pravi moški lahko pokaže ženski, da je vredna več. Iz nje izvabi tisto, česar se niti ne zaveda več.

A ta trenutek spoznanja lahko doživi le sama.

Sam se sprašujem kako in zakaj bi začutila, da je čas, da odide.

Zakaj je ostala?

Nekoč je bila srečna tam kjer je bila. Bilo je na tisoče možnosti – ljubezen, ki sta jo delila je bila globoka in močna – in bila je neomajna. Ko je pomislila na to si je rekla, da bo to gotovo lahko oživila.

Včasih se je počutila čudovito in veselo, ko sta skupaj odkrivala življenje. Skupaj z njim se je naučila tako veliko tudi o sebi.

Spomnila se je kako sta se skupaj zabavala in kako izpolnjena je takrat bila. On je bil vse, kar si je takrat želela. Taka sreče ostane za vedno v ženski. In prav je tako.

Njene prijateljice in družina so ji zavidali srečo, marskido ji je zavidal veselje na obrazu. Tudi drugi so si želeli te sreče. Ona pa jo je imela.

Ko so se stvari začele spreminjati in ko so se občuja začela razblinjati, se je spraševala kam je lahko vse to izginilo. Upala je, da se lahko občutki vrnejo.

Pojavljati so se začeli občutki jeze in razburjenosti nad sabo, da je nekako sama kriva za vse.

Čutila je, da če bo ostala, bo sebi in drugim pokazala zavezo, da ji je do rešitve in skrbelo jo je, da če prehitro odide, da bo to obžalovala. A čas je mineval in nič se ni spremnilo.

Čakala je, da se bodo stvari uredile, da bo bolje. Ostala je optimistična in verjela v spremembe.

Večkrat se je vprašala ali naj odide. To je bil že prvi znak, da bi morala.

Namesto tega je iskala znake, ki bi ji pokazali naj ostane. In ko jih je res močno iskala, jih je tudi našla. Do določene mere je vedela, da se spreminja, a se je vseeno spraševala, če obstaja še možnost za boljše življenje.

Sicer pa saj ni bilo vse tako slabo in je ostalo tudi še kaj dobrega. Drugi so se gotovo imeli še slabše.

Čutila je varnost. Ko se je sprijaznila, je vedela kaj lahko pričakuje in to udobje ji je nekaj časa ponujalo mirnost. Nekaj časa. Še vedno je poznala veliko načinov kako zracionalizirati to da ostane.

Strah jo je bilo čemu se bo odpovedala in skrbelo jo je kaj vse lahko izgubi, če gre. Ni pa razmišljala o tem kaj vse jo stane, če ostane.

Začela je odkrivati pogum in moč, za katera je vedno vedela da ju ima. In tehtala je tveganja.

Zdaj je bila že zelo utrujena. Bila je poražena. In zamerila si je. Ubupala je nad svojo lastno močjo in srečo, a vedela je, da je šlo vse skupaj predaleč.

Govorila je s svojimi prijateljicami in nabirala podpornice okoli sebe. Podpirale so jo. Vedno so jo.

Spomnila se je koliko potenciala je v njej in kako bi ji izbira, da bi ostala, škodila.

Osvobodila se je krivde in misli, da je naredila nekaj narobe. Ni. Naredila je vse kar je lahko in še več.

Končno je imela dovolj. Začela se je zavedati, da ji tako življenje ne prihaja več nasproti. Bila je žalostna, bila je v bolečini in zafrustrirana.

Dajala je toliko časa, dokler ni imela več česa dati. Želela se je ponovno smejati, kot na začetku, ko se je še lahko.

Vedela je, da je neizbežno, da odide, a še ni vedela kdaj. In ni vedela kako. Vedela je, da zato zavlačuje.

A vseeno se je spraševala na kaj sploh čaka.

Končno je odšla.

Žalosti je bilo preveč, stres jo je onemogočal in bolečina jo je zapirala.

Bil je čas, da gre naprej in našla je moč. Zavedala se je, da je edina stvar, ki jo zadržuje ona sama.

Neskončno se je bala posledic. Kako ji bo uspelo, ali bo sploh zvozila? Koga bo izgubila v življenju, koga ne bo več, ki je bil tako dolgo ob njej?

Pobrala se je, zbrala pogum in verjela vase. Vedela je, da je močna in vedela je, da bo preživela.

Pomislila je nazaj v čase preden je postala šibka in se zavedla kako neverjetna in izpolnjena je bila. Kako je živela svoje življenje brez strahu, kako je čutila veselje in strast do življenja. In to jo je navdihovalo.

Ko je bilo vse za njo, je začutila nov veter v svojih krilih. In smejala se je. Tako kot je vedela, da se bo.

Preživela je in dokazala svojo moč. Ne drugim, sebi. Začela se je zavedati koliko je morala žrtvovati in kako nesrečna je bila.

Življenje se je začelo odvijati okoli nje in sreča jo je ponovno našla. Ni se ji bilo treba stegovati za njo, kar sama je prišla in jo objela.

Sreča jo je našla.

Še vedno ohranja lepe spomine na preteklost, a odločila se je, da si zasluži biti brezpogojno srečna. Odločila se je, da je njeno življenje več vredno in da ji razum ne bo več omejeval izbire v življenju.

Sledila je srcu in bila je ponovno srečna.

Vsem izjemnim ženskam želim, da najdejo moč in pogum in zaživijo veselo in polno življenje, da se osvobodijo strahu, se zavejo svoje vrednosti in ponovno zajamejo svež zrak v srce.