Zadnji strel.

Brezbrižnost ob intimni prevari povzroči največjo možno luknjo, ki jo ženska lahko zada v srce moškemu, ki jo ljubi. Tako silovito kar naenkrat iz srca izteče še zadnje rdeče.

Upanje? Izgubi pomen. Želja pa njeni bližini? Razblini se. Njena bližina ni več njena. Predala se mu je, uklonila mojemu največjemu sovražniku, najtrdoživejšemu klonu, ki ni to kar je pred njo in ki je brez svoje lastne sence. Stiki v prihodnje? V tem trenutku nemogoči. Zdi se.

Neskončno potolčen, izdan in pozabljen se počutim. Nevreden zanjo in v tem delu svojega bistva tudi zase. To je zame največja možna zavrnitev moškega. Oskrunjenje ponosa, razmetanje v glavi, kataklizma duha, eksplozije v hrbtenici, razcefranje duše.

Razlika med mano in njim? Na tak način je ne zmorem deliti. Presveto je, kar sem čutil ob najinem, ko je bilo. Prečista energija je bila, da bi lahko še verjel vanjo, zdaj, ko jo je umazal s svojo. Najino je delila z njim in jo umazala. S tem se je odločila. Ni več z mano. Na noben način.

Bi še o bolečini? Nima smisla. Navajen sem je. Skoraj že imun nanjo. Bilo je že huje. Vedno močnejši sem. Boli, ja, ampak ne skeli več tako kot je prvič. In sploh ne več tako kot je 18. 8.  Kar se je zgodilo, je bilo neizbežno, pričakovalo se je in opozorjen sem bil. Kaj bi jamral in se smilil sam sebi? Sam sem kriv, da sem jo izgubil. Njo in njeno energijo. Že dolgo nazaj.

In moja večkratna odločitev, da jo pustim v njenem novem svetu ima zdaj končno prvi in najbolj legitimen razlog, da to resnično naredim. Čas je, da pokopljem svoja čustva do nje. In opravim svečan, simbolni pogreb najine ljubezni. Ljubezni, ki je sedaj preteklost.

Pravi, da se ne zmore ljubiti, če ne čuti. Torej ga zdaj čuti. Njeno izpraševanje je končno zaključeno, rezultat pa je znan. Na tak rezultat je čakala, skupaj z njim. To obdobje je zdaj končano. Jaz pa je ne bom zmogel več čutiti, če čuti njega. Z njim nočem deliti nikakršne energije. Preogabno mi je, odvratno.

Konec je v moji glavi, v njeni konca ni. Zanima pa me kako se lahko odvije najino druženje, če se delam, kot, da se ni nič zgodilo. In ali bi bil res tako močno prizadet in užaljen, kot pravi Z. če me čez vikend prvič zaradi njega intimno zavrne? V tem trenutku se tega bojim, ker se mi zdi, da bi lahko kar naenkrat brezčutno stal sredi sobe, prav nič izgubljen in obupan, a mrzel, hladen, leden.

Bojim se, da bi lahko v trenutku pozabil na vse kar sva imela lepega, če bi se to zgodilo. In bojim se, da če se mi vseeno spet preda, da začutim njega v njej in jo zasovražim v dno duše zato. Zato, ker mi dovoli čutiti najino energijo, ki jo je umazala zanj.

Z. mi je večkrat rekla, da bo njena dokončna intimna predaja njemu tisti pravi trenutek, ki bo zares pokazal iz kakšenga testa sem. Se lahko vzdržim čustvenega izpada, če mi ne da več svoje duše in predvsem ali lahko ohranim ljubezen do nje, če me onesnaži z energijo, ki je zdaj njegova?

Močan, da sem in odločen v sebi? Miselno stabilen in čustveno odrasel? Res?

Se bo izkazalo.