Plavaj, verjami.
Med študijo na Harvardu, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je dr. Curt Richter postavil podgane v bazen z vodo, da bi preizkusil, kako dolgo lahko plavajo v vodi, preden se utopijo. V povprečju so obupale in utonile po 15 minutah. Toda tik preden so se zaradi izčrpanosti vdale, so jih raziskovalci vzeli ven iz vode, jih posušili, pustili počivati nekaj minut – in jih dali ponovno nazaj v vodo v drugem krogu preizkusa. V tem drugem poskusu so lahko plavale tudi do 60 ur.
Zaključek raziskave je bila ugotovitev, da so lahko podgane v drugo zdržale toliko dlje, ker so imele izkušnjo, da bodo rešene in so verjele, da če bodo dovolj dolgo vztrajale in plavale naprej, da jih bodo sčasoma ponovno rešili. Zato so lahko, tako telesno, kot miselno zdržale dlje, kot se prej mislile, da je mogoče.
Če torej golo upanje povzroči, da telesno popolnoma izčrpane podgane lahko tako dolgo plavajo, lahko tudi človek, ki ima izkušnjo, da se lahko iz določene situacije reši ali ga rešijo drugi, zdrži več kot misli, da bo.
Večkrat, marsikomu rečem ali napišem kako sem obupal, kako ne verjamem več, da je lahko kakšna stvar kadarkoli spet boljša. To se je zgodilo pred kratkim z mojim odnosom do nje, upanje sem izgubil tudi pri svojem odnosu do telesa v zadnjem času in s tem tudi do svoje športnosti in športne poti, po kateri sem stopal celo življenje, do zadnjih par let, ko sem, lahko rečem, da že dokončno – obupal.
Glavni element eksperimenta upanja je točka rešitve. Podgani se je po tem, ko je zelo hitro obupala, nepričakovano zgodil neke vrste čudež. Če bi mene rešili iz bazena, v katerem se utapljam, bi bil sprva presenečen, saj zelo verjetno ne bi računal, da bi si me lahko kdorkoli, kadarkoli želel rešiti. Kasneje bi mi odleglo, porodila pa bi se mi že globoka hvaležnost do rešitelja.
Do trenutka, ko bi me isti človek ponovno vrgel nazaj v bazen. Takrat bi seveda za razliko od prejšnjič res tudi jaz, tako kot so podgane, upal, da bom ponovno rešen, a prepričan sem, da ne bi tako dolgo vztrajal, kot so podgane. Moje upanje bi se razblinilo veliko prej. In to verjetno zelo veliko pomeni o meni oz. bolj o stanju kroničnega nezaupanja, v katerem sem trenutno.
Preden sem zapadel v stanje, ko ne upam več tako neizčrpno, se mojega upanja nikakor ni dalo uničiti. Ne glede na vse pretrese, ne glede na dokaze, da se nekaj, v kar sem upal, gotovo ne bo zgodilo, sem še kar upal. Upal v neskončnost. In poznam še nekoga, ki je na drugi strani enako intenzivno upal. In skoraj z zagotovostjo lahko trdim, da ona še vedno upa. Ne glede na vse. Upa, čeprav je najina zgodba (zdaj pa res) tako teoretično, kot praktično končana.
Jaz pa bom verjetno za svoje novo upanje moral biti enkrat v življenju rešen od zunaj. Enkrat končno doživeti ta čudež. Ne predstavljam pa si več – kdo bi me lahko v tem trenutku rešil. Kdo drug kot jaz sam?
8. oktobra, 2022
