Vsakič, ko se zavem kako pomembno je, da deluješ po vzgibih srca, se vpletem v mrežo misli, ki me navdajajo s strahom in z mislimi o tem kako se bo vse skupaj končalo klavarno v potoku razočaranja. In kako je tega škoda. Kako škoda je, da nekatere ljubezni pač niso ravno za postavljat na piedestal ali za v vitrino s trofejami.
Ja, res je, v zadnjem času sem imel zelo krvave izkušnje v ljubezni in zato to ni ravno relevantno, a vse sence ljubezni, vsaka polna luna, vse spone tega sveta, vsi porazi, nič me ne bo odvrnilo od lastnega srca. Rdečega, polnega, velikega, ljubečega, buhtečega, drhtečega, a ranljivega. Močnega srca, ki zmore jit skozi great lenghts of pain and misery, hkrati pa v njem ostane še dovolj brbotajoče, nič kaj anemične krvi za nove in nove avanture. Tako v ljubezni, kot v življenju.
