Neodrasel.

Neodrasel.

Prva prava introspekcija.

Moja introspekcija je bila ponavadi pisana. Zato je bila skoraj vedno tudi urednikovana. Za nekoga, ki bi napisano mogoče kdaj kasneje prebral. Da bom v njegovih očeh izpadel normalen in predvsem – kul. Zeditirano zamišljanje samega nad sabo. Kako klasično moje. Fejk shit. Enako je z mojimi pismimi njej. Ali sporočili. Vedno sem cenzuriral prave misli in sproti, ko sem jih pisal, že urednikoval in izločal karkoli, kar ne bi ustvarjalo dobre podobe o meni. Manipulator.

V soboto se je moral zgoditi preskok v najinem odnosu. In to, da je šlo moje pisanje, da so šle moje žalitve tako krepko predaleč … mi zdaj pride prav. Ker ne želim biti več v takem odnosu. So tudi že prej večkrat bile izrečene besede, ki so bile premočne in so jo na oni strani močno prizadele. Ampak vsakič so bile z moje strani naknadno in relativno hitro navidez znevtralizirane, vsakič sem jo skesan prosil naj ostaneva skupaj. Tokrat pa bom pustil, da se vse odvije naravno, ne bom več hodil nazaj ali prosil. Ker nimam niti več volje, motivacije, dobrega razloga ali upanja, da bo z najinim odnosom kadarkoli kaj bolje. Sploh ne, dokler jaz ne odrastem do konca. In dokler ona ne uredi svojega življenja.

Prepričan sem, da se je tokrat odločila, da ne bo več komunicirala z mano. Ko sem jo klical, se ni javila, samo napisala je, da so moje stvari pripravljene za prevzem. Na nobeno od mojih sporočil z opravičili se ne odziva. Odločena je. In prav je tako.

Dovolj je bilo vsega. Najino odvisnost od odnosa je vsakič znova in sproti zignorirala. Vse kar je bilo grdega izrečenega, vsako nesramnost, slabo voljo je potisnila vase in s tem upala, da se je je vsaj začasno znebila. Pa se je ni. Vedno več grdega, obremenjujočega se je nabiralo globoko v njej. Nič ni izginilo, le odmaknjeno je bilo. In ko sem dodajal nove in nove zaloge teh nesramnosti in žalitev, so se počasi začela razlivati čez rob. Zdaj pa bodo sobotna sporočila ostala kot zadnji, usodni presežek grdega, ki se ga ne da več, niti ne sme več, potlačiti na vse, kar se je do sedaj nabralo. Ostati mora vidno. Kot opozorilo, da tako ne gre več naprej.

Utrujena sva. Oba. Od vsega kar se je preintenzivnega, jeznega, obremenjujočega zgodilo v sedmih letih. Ne zmoreva več. No, zmogla bi še … ne da se nama več. Polhn kufr mava vsega. Dva bi morala biti skupaj, da se imata fajn, na pa da si redno nažirata spoštovanje, da ves čas obstaja nek strah pred tem, kar se bo slabega periodično in ciklično, po vzorcih, prej ali slej, gotovo spet zgodilo. Tako se ne da živet. Ni kvalitetno in je grozno obremenjujoče.

Vidim, ko gledam nazaj in nosim okostnjake iz omare na secirno mizo, da je preveč stvari, ki v mojem odnosu do kogarkoli ne štimajo.

Kdo za vraga in zakaj bi v takem sranju vztrajal z mano? To je moje vprasanje njej. S pogledom iz 10.000 metrov bi lahko rekel, da je tudi ona zasvojena z odnosom ali pa da je njeno upanje tako močno, da ne popusti v nobenem primeru. Da ne zmore popustit. Lahko tudi, da le ne želi ostati sama. A zakaj bi le ugibal. Vprašal jo bom. Ker bi rad vedel.

Zakaj si vseh teh sedem let vztrajala z mano? Mogoče dobim vpogled v nekaj, kar še ne vem. Zdaj vem, da je bilo narejeno toliko napak v najinem odnosu, da bi vsaka normalna ženska ob prvih treh večjih – dobesedno pobegnila.

Največja moja neumnost pri vsem tem pa je, da sem se ves čas zagovarjal in branil zaradi teh napak. Svoja dejanja sem opravičeval na sto načinov. Skoraj vsakič. Odrival sem problematiko stran od sebe. Zdaj vem zakaj.

Zato, ker sem vsakič želel umetno obdržati svojo, že tako nizko samospoštovanje, vsaj na nivoju, ko še ne bi dokončno psihološko potonil. Tik nad gladino, včasih z zadnjimi vzdihljaji. Trdil sem, da so vsi drugi krivi, predvsem pa ona. Vedno iskal razloge za to, da z “mano ni nič narobe”. Ne da bi se vsaj malo potrudil za širše razumevanje materije v moji psihi, ki me je spravljala v težave. In ta materija je – moja praznina.

Vzrok za večino mojih težav vidim zdaj od daleč in od blizu. In to je, da imam velik manjko v sebi. Ker še nisem do konca odrasel. In neodrasel človek moškega spola ne more biti moški v pravem pomenu besede. Za normalno zvezo z žensko, ki hoče biti to v vsem svojem sijaju, z vso ranljivostjo, varnostjo in podpornostjo … pa je potreben pravi moški.