Sanje so dovoljene.
Neprestani stres od iskanja novih in novih dražljajev, s katerimi si polnimo čustveno praznino nas dela že kar lepo mehko kuhane. Včasih se mi zdi, da imam v glavi nek polrumen zdriz beljakovin, ki se pretaka od ene do druge stene možganov. Pa je bilo včasih še huje. Zdaj še gre. Ko se navadiš, da se ti v glavi pretakata posvinjan občutek sreče in prav nemarno zašpehan kosmič mizerije, ki se skupaj drgneta v neki neuspeli kemični reakciji, potem je lažje. Ko veš kaj je in česa ni, se hitro sprijazniš. Sedel sem tako vnet v distrakciji, ujet v razdraženem, vdan v vsakdan, ko sem zagledal njo.
Njena slika je žarela. Njene oči so bile prekrite z zlatimi lasmi, a vseeno sem jih videl kako strastno in živahno se lesketajo v radoživi in pod kožo še kako krvavi navihanosti. Strast zmešana z ranljivostjo, iskrivost z nežnostjo, odločnost z odprtostjo. Take še nisem videl nikjer. Take sem si vedno želel. Predstavljal sem si jo večkrat. Vedel, sem, da obstaja, nisem pa si mislil, da jo bom imel kadarkoli možnost spoznati. To je bila preprosto rečeno – sreča. Skoraj vse sem vnaprej videl v njej, pa sem videl le sliko in prebral le nekaj njenih besed. Tako znana mi je bila. Takoj. In ko sem kasneje vklapljal, prenašal, premikal in porabljal te njene čarobno-domače besede, sem kmalu spoznal, da sva narejena iz iste mineštre. Nisem si mislil, da sodušnika lahko začutiš – na daleč. Očitno obstajajo digtalni transportni prehodi, skozi katere lahko v zaslone zasije ljubo in rdeče in se zlije vate, kot da je živo.
Minili so meseci in dnevi in v živo sva se izkusila. Naj me nihče ne vpraša kaj točno se mi je zgodilo, ko sem prvič videl njene oči. Pogreznil sem se nazaj v mehko klop in zelo verjetno s širokim nasmeškom nepremično gledal vanje kot izgubljeni teliček. Neštetokrat še tisti dan sem si zaželel njenega srca in z vsakim vrnjenim pogledom sem ga dobil. Skozi naslednje tedne sem si zaželel – ne le njenega srca, ampak, bolj, ko se je kalila po meni – tudi njenega telesa. In kako se je to telo zasadilo vame. Kronično pomanjkanje čutim po njem, ko sem pet minut brez. Mehka, voljna, bela, dišeča, čarobna koža. Kot svila in hkrati kot najslastnejši kos pečenke. Bil sem njen. Popolno.
Napredovala sva, gradila gradove in zidove s čustvi, mešala spomine o najinih življenjih, bili so priklici, nadklici in huronski kriki od zadaj in od spredaj. Včasih sva se božala, včasih le bodrila, največkrat pa sva čutila vse, tudi bolečino. Srečevala sva najino življenje in ga iz oči v oči prelivala vsakič globje drug v drugega in vedno bolj živo in vsakič bolj resnično. V vsaki črki sva bila skupaj, razumeti nama ni bilo težko ničesar. En po drugem sva se zlivala, kadarkoli je najina energija zalikala med najini telesi, sva se stopila v eno. Tako razločno in konkretno je bilo vse. Jasno od prve črke, do zadnjega dotika. Vse sva si zaupala; je ni bilo na svetu stvari, ki ne bi bila najina. Združila sva se tolikokrat, včasih le skozi instantna sporočila, včasih pa tako blizu, kot nisem bil še nikoli z nikomer v življenju.
Prepletena sva bila skozi navdušenje, čez vsakdanje in manj vsakdanje prostore, šla sva mimo lepega in neprijetnega, se potopila v globine ljubezni in priplavila nazaj na površje. Tudi razočarana. A vsakič, ko sva se srečala, sva rojevala nove in nove občutke. Ti bodo v meni ostali za vedno. In večni bodo nešteti moji spomini nanjo. Tako živa je slika njenih od zadaj obsijanih zlatih las in njenega nasmeha prežetega s strastjo, njenih sijočih oči, ko se v škropljenju mehurčkov prebija po vodi do mene.
To sliko bom videl tik preden na smrtni postelji pridem na konec tunela. Tako intenzivno pogleda le ženska, ki ve kaj hoče in ima v tistem trenutku občutek, da ima natančno to.
Malo manj večne si želim, da bi bile najine prenekatere grenke izkušnje, ki jih je zakuhala situacija najinega odnosa, z mešanico razblinjenih idej in neizživetih, včasih črnih čutstev, ki sva jih žal na tako lep dogodek v najinem življenju pripeljala iz najinih drugih odnosov. Bilo je boleče in verjetno bo še kdaj, če greva res proti koncu. A tudi to je del čarovnije, tudi to daje moč ljubezni.
Dokler najina ljubezen traja, se mi vsi ti spomini in izkušnje znova in znova, dnevno, po urniku pečejo v hipotalamus. Ko bo končna slika gotova, se bo ta vsemogočna freska, od roba do roba moje staro-jamske stene, razlivala v barvah celotne najine mavrice. Po tej votilni spominov bodo naslikani vsi najini spomini. Kot tatuji. Mnogi izmed njih ne bodo zbledeli še leta in leta. Nekateri so že zdaj večni, nekateri pa še bodo.
A ljubezen sama po sebi ni večna in tako sem lahko danes prvič začutil eno izmed največjih bolečin, ki obstaja v ljubezni. Njene roke so bile sklenjene, zavite vanjo. Zaprla se je. Nečesa ne zmore. In to boli. Oba.
Objel sem jo. Ni mi vrnila objema. Roke so ostale zaprte. Ko te hladno odrine s polbesedo in odide v noč, ker tudi njo nekaj tako neskončno boli in tega ne more povedati, takrat lahko le s sklonjeno glavo ugotoviš, da so stvari že prekleto daleč in da samo trud in želja ne bosta razpletla tega klobčiča.
Kako neverjetno dostopne in včasih celo resnične se nam zdijo naše želje po iskreni, predani in intimni ljubezni. Idealiziramo. Vemo, da bi tako lahko bilo, sicer ne bi obstajala pesem. Le zakaj kaj takega ne bi doseglo tudi nas, če pa slišimo vse tako od blizu iz lastnih slušalk, zapeto v stereu natančno v sredini naše glave?
En izmed najlepših občutkov v življenju je, ko začutiš sodušnika, da diha s tabo vsako misel in vleče s tabo vsak vdih in vsak izdih te čarobne podobe ideala ljubezni. In en izmed najbolj bolečih občutkov v življenju je, ko ugotoviš, da kroj ljubezni, ni všit po vajini meri, da je še toliko žepov polnih stare čustvene šare in da je še toliko gumbov potrebno zapeti, marsikatere celo odparati in na novo prišiti, prenakatere pa celo zamenjati. In da krojač trenuto ni na voljo.
A sanje so vedno dovoljene. Včasih celo ozdravijo bolečino.
I want somebody to share
Share the rest of my life
Share my innermost thoughts
Know my intimate details
Someone who’ll stand by my side
And give me support
And in return
She’ll get my support
She will listen to me
When I want to speak
About the world we live in
And life in general
Though my views may be wrong
They may even be perverted
She’ll hear me out
And won’t easily be converted
To my way of thinking
In fact she’ll often disagree
But at the end of it all
She will understand me
I want somebody who cares
For me passionately
With every thought and
With every breath
Someone who’ll help me see things
In a different light
All the things I detest
I will almost like
I don’t want to be tied
To anyone’s strings
I’m carefully trying to steer clear of
Those things
But when I’m asleep
I want somebody
Who will put their arms around me
And kiss me tenderly
Though things like this
Make me sick
In a case like this
I’ll get away with it
8. marca, 2016
