Vsesplošna.
“Vse je fuckedup” je ugotovil pesimist. Kriza družbe, vrednot, kulture, človeštva je tukaj in zdaj. Zelo blizu vsakemu obrazu tega človeštva. A “Življenje je lepo” je ugotovil optimist. Narava okoli nas, bistvo človeka, naša eksistenca, nevezana na vloge, ki jih “igramo” je čudovita. Fenomen, ki se ga ne zavedamo dovolj. Človeka, kakršen je po naravi ne cenimo več. To, da sploh smo, razviti, kot smo, to pomeni nekaj le redkim. Prebujenim, zavedajočim se konteksta, slečenega te družbe in umetnih ustrojev, ko služijo tistim, ki si z njimi pridobivajo stvari. Ne pa zavest.
V kulturi, ki se močno osredotoča na pridobivanje stvari, se je umetnost prepuščanja golemu obstoju človeka pred naravo izgubila. Naša duhovnost je postala le še eno sredstvo, s katerim poskušamo pridobiti še več stvari, vedno nedosegljivo obilje ali ljubezen ali status ali … tisti, tako čislan življenjski slog … ali kak drug dosežek, tak skoraj brez sočutja, prijaznosti ali potrjevanja tistih, ki so manj srečni od nas. Postali smo nečloveški, oblečeni v nenaravno.
Nazaj k defaultu človeka.
Obstaja verzija ljubezni, ki lahko vstopi v naše srce šele, ko jo vanj spustimo. Ko nehamo prepustimo in ko nehamo ves čas delati za svoje kulturno naravnane vzgibe. Ko prenehamo zgolj kopičiti energijo ali vibracije, dosežke ali ideje, ampak se pridobljenemu znamo posvetiti. Ko se začnemo ukvarjati z energijo, ki smo jo prej zgolj odložili nekkje globoko v sebi ali pa naprimer pokurili za npr. orgazem, za občutek vzhičenosti, užitka ali pa za to, da smo pretekli točno deset kilometrov po točno določeni hitrosti in frekvenci bitja našega srca. Ta energija, zgolj odložena v “dosežke” je v nas zato, da jo oblikujemo in pretvorimo v korist lastne duhovnosti. Zavedanja sebe na tem planetu in ne v tej družbi.
Kaj se zgodi, ko prenehamo kopičiti privržence, ki bi poslušali samo nas in nikogar drugega, ko prenehamo s hoardingom podob, identitet, misli in čustev? Ko pozabimo na stvari, ki nas zgolj merijo pred drugimi? Kaj je na oni strani, kaj je v naravi človeka? To me zanima. Mene, ki se ne zavedam sebe, ki ne vem niti kako diham, vem le, da če ne bi dihal, bi umrl, torej zelo verjetno diham.
Lačni duh iz budistične psihologije je Duh, ki ima velik trebuh, a majhno, stisnjeno grlo, zato ne more pojesti toliko hrane, kot je trebuh potrebuje. Ima le eno željo – zaužiti dovolj v večno prazen a velik trebuh. Brezciljno tava v iskanju olajšave, ki pa ga ne čaka. Lačni duh predstavlja ljudi, ki jih vodijo intenzivne čustvene potrebe. Mučijo jih že skoraj živalske želje, ki jih ni nikoli moč nasititi.
To je zavest odvisnosti.
Polnjene prazne luknje v srcu skozi telo je nezavedno iskanje povezanosti. V človekovi naravi je, da se nahrani s povezanostjo. A to hrano mnogi med nami iščemo na napačnih mestih. Sicer v praznini lahko najdemo marsikaj – naše stare travme, strahove, žalost ali osamljenost. Našo človeškost. Tisto človečnost, ki smo se je v zahodni družbi naučili bati. Bojimo se naše naravnosti. Naučili smo se, da nas tisto, kar nas dela človeške, slabi. Odrivamo tiste, ki nas prepričujemo drugače, ker ne želimo biti šibki. Verjamemo, da je trpljenje v trenutnem stanju človeštva nekaj, kar ni naš problem. Mislimo, da trenutno stanje duha človeštva ni naša stvar, medtem, ko se polnimo s stvarmi, ki nam dajejo ležen občutek polnosti.
Stanje duha človeštva je naš problem.
Naš globok odklop od naravnosti človeka katalizira neskončno polnjenje naših prevelikih trebuhov. Ta hoarding je naš problem.
Zasvojenost je lažno čaščenje izkrivljenega, ranjenega in bolnega stanja duha tega človeštva.
Ozdravljenje od odvisnosti je tisto kar lahko naredi človeštvo zrelo. Skozi ozdravljenje od odvisnosti se bo pozdravilo tudi krizno stanje duha človeštva.
In v tej vsesplošni družbeni, kulturni, duhovni in osebnostni krizi sem se jaz spravil k boljšemu zavedanju svoje naravne človeške eksistence. Zakaj? Ker bom tako lažje premagal svojo odvisnost.
Stik, ne povezava
Težko rečem, da nisem povezan sam s sabo. Nenehni pogovori v glavi, prigovarjanja, spodbude, močan nadzor nad impulzi, ki se porajajo iz osebnostne motnje in nasploh živahno dogajanjev psihološki zavesti in polzavesti.
Sem se pa močno odtujil od svojega ideala. Izgubil sem stik s tem, kar je naravno v meni, pa tega ne gojim več. Na eni izmed zadnjih seans je bilo ugotovljeno, da vse moje pogrevanja, razčlenjevanje in razumevanje preteklosti lahko zaključim, da vse več kot dovolj dobro razumem in da me neprestano vračanje v preteklost zares le še onemogoča pri aktualiziranju samega sebe.
Ideal v meni
Vem kdo sem v samem bistvu, a sem se od tega ideala v zadnjem času preveč oddaljil. Moja naloga je, da ponovno vzpostavim stik s svojim naravnim stanjem duha in nato, da stabilno ohrnjam stik z njim.
Ne bi se čudil, če je stik prekinjen tako močno, da bom moral določene dele sebe ponovno poiskati. A tega nikakor ne bom počel skozi raziskovanje svoje pretkelosti, ampak skozi boljše samozavedanje svojega naravnega bistva tukaj in zdaj.
18. februarja, 2021
