Izgubljene povezave
Kako se zgodi, da v toku življenja tako hitro pozabimo na stvari, ki nam nekaj pomenijo.
V tem težkem, bogaboječem vsakdanu, ko se vdinjamo sistemu, da bi iz njega konec meseca nekaj potegnili, pozabljamo na prijateljstva, na odnose z bližnjimi, pozabljamo na romantiko.
Ne pustimo si biti več nežni in ranljivi, obrnemo se stran, ko samo še v filmu vidimo dva, ki se imata rada in sta si srčno naklonjena.
Ne pustimo si biti več idealisti, ne verjamemo več v žerjavico, ki je nekdaj zagorela, ko smo nekoga pogledali globoko v oči. Raje gledamo v zaslone in se delamo, da smo taf šit madrfakrji.
Niso nam ukradli tega življenja, sami smo ga izgubili. In četudi bi lahko izkopali vso to energijo nekje globoko iz sebe, se zdi, kot da so nam dnevi šteti. Ostajajo le še noči v samoti, le še odmev tega kar je včasih bilo.
Jezdimo na valovih usode, držimo se za zoglenelo, nekdaj ognjeno grivo hrepenenja in si umišljamo kaj je na drugi strani. Gotovo ni tako lepo kot je tukaj.
Edina stvar, ki nam še ostaja je, da se poizkušamo spomniti kako lepo je življenje in kako rado nas ima.
