Enkrat. | Kuldafakdaun

Do takrat.

Teh nekaj besed boš našla na tleh.

Plavat ne znam čez tvoj ocean in vem, da ne smem čez tvoj greben.

Sem zares bolan ali sem le daleč stran?

Je moj duh ujet v pasti dveh besed? Teh stopnic je preveč.

Borut Antončič mi je skozi eter odprl rano in vsul svoj led in ogenj globoko do srca. Od takrat je vse kar slišim od njega v sozvočju z mojimi mislimi. Predastavljam si, da kar piše, brez težav napišem tudi jaz. Razume in slišim, da veliko vsega čuti enako kot jaz.

Njegove misli na večih sredinah moje misli. Predvsem tiste misli, ki se vijejo okoli odnosa z žensko. Žensko, ki jo čakam zadnja leta. Čakam, da me sprejme, čakam, da sprejme svojo preteklost, se je odveže in se zaveže lepšemu, boljšemu in mirnejšemu življenju.

Čakava oba. Ona čaka na to, da odrastem, se postavim spet k sebi in jo odpeljem v življenje.

Preveč sem hlastal za ljubeznijo, ki ni bila moja, preveč sem si želel srca, ki še vedno bije tudi za drugega. In v tej želji sem hodil po poljih lastne bolezni, lastne bojazni in lastih utopij. Kot pravi Borut, sva bila v vsem tem času le tihi ptici v preletu čudnega neba.

Tako močno si jo želim, njo, ki me zbuja, motri, bodri, razgalja, vsake toliko razvaja, odvaja, mi prevaja, a nikoli ne ostaja in me nikoli ne uspava. Odšel bi tja, pa tam zame ni neba. Soočam se z resničnostjo, hkrati sanjam, se budim in zbujam pa se spet zavedam ob teh samotnih večerih, da diham težek zrak.

Ne znam, res ne znam. In vem, da ne smem.

Poslušam: “Če zgrešiš moj dotik, ti bom odprl vrata za umik”. Vsakega #enkrat je enkrat konec. Vsakega čakanja se človek naveliča. Vem, da je ona čakala v večjem pričakovanju kot jaz, vem, da je več upov položila zame skozi svoje srce kot jaz skozi svoje. Jaz pa sem prevečkrat prodal najino ljubezen za ščepec egoizma, za treslaj svojega pohlepa in za vtisek v lastno identifikacijo.

Vem, da je težko vztrajala

Vztrajala je tudi takrat, ko bi vsaka preprosto odšla in glasno zaprla vrata za sabo. “Sama iskala je moje ime. A jaz brisal sem vse kar ona je.” Prevečkrat, prevečkrat sem skrival kar vem o njej in ob tem mislil le nase. Vem, da sem ob tem zašel z najine poti, vem, da sem bil takrat umazan, skrit, nebogljen in speč pod oddejo neuravnovešenosti.

Vem, da je sama, vem, da ji dejstvo, da ne ve kdo sploh je orje z ostrimi, svetlečimi britvami po njeni duši. Razbrazdana, razbolena se skriva pred mano, da je ne bi še bolj ranil, potisnil še globje na svoje dno. Ne bi je hotel vzeti s sabo, ko sem tako na dnu ničesar. A vendar si želim, da je tu.

Ona je. Sama ujeta je. Tvoje vse. Ne ve kaj njeno je, kdo sploh ona je. Piham jaz njen veter, tiho pelje me. Tukaj ona je. Ona sama ja, tukaj v meni je njeno ime. Kot mesečina je, ona spet sama je. A jaz pa vem, jaz dobro vem, kdo ona je, kako ji je. Skril sem jo v svoj veter, ostal sem sam, brez nje. Ona je ta pesem, meni moje vse. Ona sama je. Ona sama je. Ona sama je.

Na koncu, ko izjokam vse solze, tudi tiste za oba, bi ji lahko rekel, kot sem ji že neštetokrat: “Obljubljam ti, da bom mislil nate, ko skrilo se bo sonce moje. In spet bo dobro, ko ti boš tu.” Seveda sem upal, res neumorno sem upal in se prepričeval, da tudi za naju nekje obstaja življenje v tej najini večkrat požeti in uživeti ljubezni in v vsem lepem tega življenja. Vsem, ki jim nisem povedal za naju in bi naju kdaj videli, bi bilo v trenutku jasno, da naju je večkrat držalo skupaj le še moje – upanje.

Bilo je ob večerih, ko sem, s telefonom v roki, na privzdignjeni blazini, na postelji, v upanju za naju štel najine zvezde na nebu: “Če bo ta novi dan z vetrovi jeznimi razdejal najin svet, svet bo ostal, namesto sonca bo tu sijal. Ker midva, le midva, nekje globoko čutiva, do neba, kjer vse utripa za naju dva.”

Ne da se preštet kolikokrat sem jo gledal ko je spala, ko so jo božale sanje, ko je nežno zlivala svoje tople barve na platno neba. Prepričan sem, da jo bom te dni še videl in vem, da se ne bova ljubila, vem, da nisva več to kar sva bila. Po vseh črnih oblakih, ki sem jih razmetal med naju ne bova več nikoli kar sva bila. A vseeno bi ji rad povedal.

Še ena žalostna noč, ko bom s poljubi brisal solze z njenih lic bo minila. Tudi ta bo minila.

Zbudil se bom v soncu, v upanju, da mi bo odpustila moj greh. Dobro je, da vem in se zavedam, da bo ona ljubila še naprej, do jutra si bo vrnila svoj nasmeh in odprla vsa okna k soncu. Želim ji to iz srca. Želim ji to, ko me ne bo več čutila, ko se bo lahko mene odvezala takoj po tem, ko se bo tudi njega.

Slepo rojen v praznem svetu, čakam nov dan. Rad bi ji povedal. Pride čas, ko bom vedel, da še zadnjič čutim njene vroče dlani. Rad bi ji povedal, da od tu naprej grem sam. Pa me neustavljiva strast do nje vleče nazaj. Strast do ženske, ki mi je prvič v življenju pokazala kaj je sploh ljubezen. Le pokazala, ni pa mi je zmogla dati. Vzel sem si je le za par deci njene krvi, tolko, kot sem jo lahko izstisnil iz njene bolečine z njim. Čeprav sem čakal, čakal, do žalosti in naprej.

Gledam se nazaj kako sem se tudi sam izgubil.

Kako sem tolikokrat taval po svoji podzavesti, kako nisem verjel vase, kako sem postavljal stene med nama, lomil žarke in predolgo neizpolnjeval svoje želje. Požiral sem lesk naslovnih strani, se ujel v žrelo razvade, bil sem nekje, kjer nisem bil.

V resnici pa me je stiskalo sredi noči. Lovili so me njeni koraki, a sem jim ubežal, vedno sem jim uspešno ubežal, kot bi me bilo strah, kot, da si v resnici ne bi želel resničnosti najinega odnosa.

Spomini vrtijo sanje. Dnevi se skrijejo. In na koncu spomini celo zbledijo.

Sprašujem se ali je to zdaj tisti čas, ko si jaz vzamem čas. Ko si vzamem čas samo zase? Pa ni. Zdaj ni ta čas, ko bi potonil vase. Ni čas, ko bi ugotavljal kje midva sva zašla. V vsem kar je bilo tako ali tako oba natačno veva kje, kako in zakaj sva zašla in ušla drug drugemu.

Ni še ta čas, ker me tisti, ki sem mu dal svojo kri potrebuje. Bolj kot kadarkoli v življenju. Pride tudi še čas samo zame, ko njega spravim na varno. Do takrat pa se lahko še kdaj vidiva, še kdaj raniva. Res samo zato, da nama slučajno spomini ne zbledijo. Samo zato.